Kolumna Petre Greiner.


 

Ni običajen dan. Medtem, ko je mož odšel na team building, kamor za moje pojme odide premalokrat, sem sama odšla z vsemi tremi otroki v hišo svojega očeta čuvati babico. Prav ste prebrali. O varuškah za starejše osebe še nisem brala, čeprav bi jih družine, ki skrbijo za svoje starše, nujno potrebovale. Sicer zdoma kljub nepokretnem človeku, ki razume, da skočiš v trgovino, žal na enodnevni izlet in večurno praznovanje rojstnega dne preprosto ne moreš. Potrebuješ nekoga, ki mu bo ponudil malico, prinesel svežo vodo in celo previl. Če nimaš osebe, ki bi mu popolnoma zaupal, potem kjerkoli že veseljuješ, ti tam nikakor ne bo uspelo uživati.

Slika je simbolična. Foto: iStock

Moja starša sta odromala na praznovanje častitljivih osemdeset let. To je čas, ko si pravzaprav vesel, če si še pokreten, še lahko voziš avto, kar ni sposobnost, ki bi ti bila dana kar tako, in srečen si, ko od drugega preprosto nisi odvisen. A v naši družini si je preprosto treba pomagati. Prevzemamo področja, kjer smo močnejši, in bolj ali manj smo pripravljeni sredi noči skočiti iz postelje, pa naj bo karkoli že. Ob zelo prizadetem otroku ti zagnana in pomoči ponujajoča družina s prijatelji vred pride še kako prav. To potrebujejo tudi tisti, ki skrbijo za starostnike.

Odkar je moja sestra, ki ji po domače povedano prizadeto hčerko najlažje zaupam v varstvo, odšla z vso družino vred ponovno v tujino, potem za nočitev ali maksimalno dve, svojo hči prepustim v roke svoje mame. Ampak njene roke imajo svojo kilometrino, ki se kaže tudi v bolečih sklepih in ji zato več kot petnajst kilogramov težko hčerko redko puščam v varstvo. Govorim o dnevih, ko sta druga dva otroka gozd proč in midva z možem preprosto sama, a nikakor ne osamljena. Povem vam, da ob treh otrocih, dodatnem kromosomu in vseh preostalih posebnostih, da ne rečem ravno težavah, potrebuješ čas le zase. No, prostor, ko obstajata le dva. Noč, ko se nihče v isti sobi ne joče že celih sedem let in pol (v mislih imam drugorojenko) in večer, kjer ne tekamo od otroške sobe do kopalnice in nazaj, ampak si ob večerji zreva le drug drugemu v oči.

Zato še kako brez težav in ob končani srednji zdravstveni šoli svoji mami vrnem uslugo tako, da babici tedensko kar v postelji umijem glavo. Ne boste verjeli, kako odličen občutek je, ko te postelja objema že preveč mesecev in imaš že (samo) umite lase. Potem te nekdo sicer kar leže celega umije, namaže s hranljivimi žavbami in na koncu počasi ter v miru dvigne z nje ter posadi na invalidski voziček. Sami veste, kako blagodejen je lahko tuš in, kako lahkotneje se počutimo, ko z las speremo tiste težke misli. Voda in preprosto milo imata blagodejne učinke, čistoča pa pozitivno vpliva tudi na dušo, čeprav v tem ni nobene globoke filozofije.

Tako mi ob tem, ko povsem sama skoraj z enim samim zamahom preoblečem še babičino posteljo, misli uidejo v zgodovino. Spominjam se srednješolskih let, ko smo vstajali ob peti uri zjutraj, saj smo na oddelkih uniformirani stali že ob pol sedmih in niti minute kasneje, negovali novorojenčke, izobraženim gospem čistili rane in za roke držali umirajoče starčke. Pomislim, kako se dijaki omenjene šole v svojih najranljivejših letih dotikajo bolnih, medtem pa, verjeli ali ne, nanje gimnazijski sovrstniki pogosto gledajo milo rečeno zviška. Ne vem, kako sem zmogla, čeprav me je pri močeh držala zavest, da je to le odskočna deska za študij fizioterapije, ki sem ga še kako opevala. Po vseh teh letih pa spoznavam prav nasprotno. Prav preprost dotik in odlično izpeljana nega ohranjata človeka pri življenju. Človek, priklenjen na posteljo, se lahko ob sveži pižami in počesanih laseh počuti prav tako dostojanstveno, in otrok, ki ne zmore ničesar, raste in se razvija tudi zato, ker uživa ob suhi ritki in okusni, čeprav pasirani hrani.

Zato je roka, ki se te dotika, medtem ko je sorodnikom že samo neprijetno stati ob tebi, zlata vredna. Tudi iz tega razloga se otrok, ki izgledajo neprištevni, in starostnikov, namesto pogleda proč, preprosto dotaknem in jih na tak način pozdravim.

Pomislim tudi, da posamezniku intelekt lahko prinese odlično službo in ga znanje mnogih jezikov ponese naokrog po svetu, vendar ob koncu ali ne začetku življenja šteje le ljubeča roka, ki ga spremlja. Priznati je treba, da človeški dotik daje sočloveku več kot tisoč lepih besed skupaj.

Petra Greiner