Vremenske in ostale naravne nezgode se v Mariboru dogajajo že od pamtiveka.


Da vreme ni muhasto in spremenljivo samo zadnja leta, ko vremenske spremembe z vse več vročine, neurij, toče, suše … pripisujemo globalnemu segrevanju, dokazuje sprehod skozi zapise o vremenskih in drugih naravnih nesrečah v Mariboru in okolici. Objavljeni bodo v prvem delu mariborske kronike, ki bo izšla konec avgusta letos, iz njih pa razberemo, da »noro vreme« ni nobena posebnost 21. stoletja, saj se dogaja že od pamtiveka.

Mraz, kobilice, orkani, poplave

Decembra 1332 se je Mariborčanom najbrž zdelo, da se je svet postavil na glavo, saj je bil zadnji mesec v letu prav poletno topel, toda z novim letom 1333 je pritisnil tako strupen mraz, da so zmrzo¬vali ljudje in živina.

Med letoma 1337 in 1340 pa se je mesto z okolico borilo s povsem drugačno nadlogo – kobilicami, ki so v rojih vsako leto uničile vse, kar je zraslo užitnega.

Komaj so si ljudje opomogli od lakote, ki so jo povzročile kobilice, že je sredi maja 1342 najprej močno snežilo, sledili pa so orkani in poplave. A to ni bilo dovolj – ljudi je dotolkla kužna vročica, ki je prišla iz Italije.

Pet let kasneje, 1347, je pritisnil takšen mraz, da ni dozorel noben grozd, 25. januarja 1348 zvečer pa so se v Mariboru močno zatresla tla ter porušila zidovje in stolpe.
Leta 1349 je kuga mestu ob Dravi sicer prizanesla, morila pa povsod drugod. Za njene krivce so obtožili Jude, ki so jih zato preganjali »z ognjem in mečem«.
Kot v večini tedanjih mest so bile tudi v Mariboru stavbe pretežno iz lesa, zato ne preseneča, da so mesto pogosto ogrožali požari. Tako so zaradi prvega znanega mestnega požara leta 1362 morali rotovž preseliti s Koroške ceste 6 na Glavni trg 4. Kronisti nato v dobrih sto letih omenjajo številne velike požare, in sicer leta 1428, 1438, 1450, 1468, 1504, 1532 in 1539 ter najhujšega med njimi leta 1513, ki je upepelil skoraj vse mesto.

V letih 1541 in 1543 so se v Mariboru in okolici znova otepali kobilic, ki so povsem uničile pridelek, leto 1560 pa je bilo tako nerodovitno, da sploh ni bilo trgatve, zato so oblasti dovolile prosto uvažanje vina.

Streljal na lastovko, zgorelo pa je mesto

Od leta 1580 so znova sledili številni požari, vmes pa naravne nesreče, kot so potresi, zmrzal in poplave. Kot rečeno, je mesto leta 1580 najprej prizadel velik požar, leta 1590 pa so se tla močno tresla. 6. maja 1601 opoldne je izbruhnil požar v hiši Ludvika Himelstainerja na Koroški cesti, povzročil pa ga je strel iz puške hišnega hlapca. Ogenj je tedaj uničil večino hiš svetne in cerkvene gosposke ter meščanov kakor tudi javne zgradbe: rotovž, bastije, stolpe, most in župnijsko cerkev, katere stolp se je kasneje skupaj z zvonovi zrušil. V tem požaru je ostal nedotaknjen le del mesta od deželnoknežjega gradu do salzburške kleti, ki je bila tedaj v rokah hrastovške gospoščine.

Zaradi pretežno lesenih hiš so bili v mestih nekoč pogosti požari.

30. aprila 1648 je med šesto in sedmo uro zjutraj v hiši Wolfa Senekoviča v Mali Gosposki ulici izbruhnil požar, ki so ga povzročili Senekovičevi ljudje in ki je mesto z izjemo majhnega števila hiš uničil v dveh urah. Pogoreli so tudi rotovž, mestna vrata, župnijska cerkev in na novo pokrito mestno obzidje. V požaru je šlo po zlu tudi orožje, pripravljeno za obrambo mesta.

27. aprila 1650 je okoli šeste ure zvečer izbruhnil ogenj v hiši Krištofa Scholza na Koroški cesti, in sicer najprej v njegovem hlevu. Ogenj je podtaknil neki vojak, ki so ga zaradi različnih hudodelstev kasneje na Češkem obsodili na smrt; takrat je priznal tudi požig v Mariboru. Požar je upepelil skoraj vse mesto; med uničenimi stavbami sta navedeni tudi župnijska cerkev in župnišče.

1. avgusta 1700 med šesto in sedmo zvečer je izbruhnil požar v hiši Janeza Filipiča v Koroški ulici blizu mestnih vrat. Povzročil ga je komornik grofa Rosenbergerja, ki je streljal na lastovko, zažgal pa slamnato streho, zaradi česar je pogorelo skoraj vse mesto razen župnijske cerkve, minoritskega samostana, hiše s kapelo poštnega mojstra Ferdinanda Hizelpergerja in petih hiš v Slovenski ulici. Ognjeni zublji so terjali tudi življenja osmih ljudi. Maribor so prizadeli večji požari še v letih 1720 in 1770.

Mini ledena doba

Kuga se je v mestu največkrat pojavila v 17. stoletju, ko je terjala življenja kar tretjine prebivalstva.

Leto 1709 je bilo tako mrzlo, da je bil Maribor z okolico ob skoraj ves pridelek poljščin pa tudi Drava je popolnoma zamrznila. Hud mraz je pritisnil tudi pozimi leta 1740; snežilo in zmrzovalo je še ves mesec maj pa tudi poletje ni kaj prida ogrelo zemlje in ozračja, saj se je mraz kar nadaljeval. Od 9. oktobra do pomladi leta 1741 se tako zemlja ni odtajala in trgatve tisto leto sploh ni bilo.

Ekstremno nizke temperature so bile znova leta 1789: 8. januarja, denimo, je Drava po osmih desetletjih znova povsem zamrznila. Nekakšna mini ledena doba se je nadaljevala tudi naslednje leto, ko je vreme prinašalo same neprijetnosti: najprej je v prvih treh aprilskih dneh v mestu zapadlo ogromno snega, 21. aprila je pritisnil nenavadno strupen mraz, nato pa je 13. junija Maribor prizadel še strahoten naliv, ki je povzročil veliko škode.

Leta 1957 je bil Lent pod vodo.

Fortuna Mariboru očitno ni bila naklonjena, saj nesreče, ki so udarjale po mestu, še zdaleč niso počivale. Tako je 16. aprila 1791 zjutraj najprej potres poškodoval nekaj hiš, 7. maja pa so morali zaradi hudega mraza povsod zakuriti peči.

Tla so se znova zatresla 6. februarja 1794, a tokrat ne usodno, 9. julija 1795 pa je v požaru pogorelo 34 stavb. Gorelo je tudi dve leti kasneje, ko je požar izbruhnil v Straschillovi hiši, Koroška ulica 3. Ogenj se je razširil po Splavarskem prehodu do mesarskih stojnic v vzhodnem delu Vojašniške ulice, uničil usnjarske delavnice v Usnjarski ulici, se nato razširil na Židovsko in Vetrinjsko ulico ter popolnoma uničil ta del mesta do Naskove hiše, Vetrinjska ulica 30.

Neurje s točo je 16. junija 1802 opustošilo zahodno okolico mesta, 15. julija 1803 je Drava narasla do najvišje do tedaj izmerjene višine, v letih 1809 in 1822 pa je v Mariboru znova zagorelo: prvi požar je prizadel vse dele mesta, drugi pa je opustošil Graško in Koroško predmestje.

Nebo nad Mariborom se je leta 1834 grozeče odprlo, dež se je prelevil v hudo neurje, med katerim je večkrat treščilo v stolp župnijske cerkve in ga zažgalo.

Ko je Drava leta 1903 močno poplavila, so deli radeljskega mostu porušili studenški most, pri tem pa sta življenje izgubila dva stražnika.

Reka skozi Maribor, ki je bila nekoč mnogo bolj deroča in divja kot danes, je znova močno poplavljala po drugi svetovni vojni, leta 1946, ko je odnesla del Mariborskega otoka. Zato so na severnem delu otoka zgradili betonski pomol, ki se na koncu zaključi z vodobranom in preprečuje erozijo, ki bi ob visokih vodah načela otok. Drava je kljub temu še poplavljala, leta 1957 na primer je bil Lent pod vodo.

Senka Dreu