O aristokratski družini Pesničar iz Pesniškega Dvora vemo nič ali malo, čeprav so njeni člani pomembno sooblikovali burni prehod tega dela Evrope iz srednjega v novi vek.


Če se z avstrijske strani čez hrib spustite do reke Salzach, desnega pritoka Inna, ki meji na Nemčijo, se bo pred vami odprl osupljiv pogled na bavarsko mesto Burghausen, ki ga obdaja mogočno obzidje s številnimi stolpi in nad katerim s 1051 metri bdi najdaljši grajski kompleks na svetu, vpisan med Guinessove rekorde. Za sedanjo podobo je s številnimi prezidavami še najbolj zaslužen veliki gradbeni in orožarski mojster 16. stoletja Ulrik Pesničar, po katerem se še danes eden od grajskih stolpov imenuje Pesničarjev stolp.

Med najpomembnejšimi deli gradbenega mojstra Ulrika Pesničarja je nedvomno fortifikacija gradu Burghausen.

Čeprav je bil bavarski arhitekt ter graditelj utrdb in orožarn ter se mu pripisujejo fortifikacije Burghausna, Landshuta in Ingolstadta v Nemčiji, gradu Tittmoning pri Salzburgu v Avstriji in gradu v Češkem Krumlovu, pri nas skoraj nihče ne ve zanj in za njegovo družino. In vendar je Ulrik Pesničar naše gore list, doma iz Pesniškega Dvora in potomec vitezov Pesničarjev, po katerih je Pesnica pri Mariboru tudi dobila svoje ime.

Pomembno vabilo na cesarjev pogreb
In kdo so sploh bili vitezi Pesničarji? Leta 1190 so prvič omenjeni kot ministeriali, neke vrste upravniki frankovskih fevdalcev, ki so bili večinoma šele v 13. stoletju izenačeni s svobodnimi vitezi, kot kaže, pa so Pesničarji že konec 12. stoletja prešli v viteški stan. O prvotnem sedežu Pesničarjev še ni točnih podatkov, saj viri omenjajo tako Gorišnico (Sveta Marjeta nižje Ptuja) kot Pesnico. Da so veljali za močno in ugledno rodbino priča tudi podatek, da je bil Konrad Pesničar leta 1439 povabljen na cesarjev pogreb.

Salzburški nadškof Eberhard III. je leta 1426 Konradu Pesničarju podelil desetino v srednjem Weitersfeldu, posestvu ob reki Muri. Kmalu nato so Pesničarji dobili v posest še gospoščino in grad Weitersfeld. Prav slednji je v prihodnjih desetletjih postal središče vitezov Pesničarjev, in to v času, ki so do temeljev pretresli ne le naše kraje, temveč celotno Srednjo Evropo.

Ko je januarja 1438 umrl mladi in razuzdani Friderik V., zadnji moški potomec mogočnih gospodov Ptujskih, je dal Konrad Pesničar, verjetno pod vtisom tega dogodka, v ptujski minoritski cerkvi svojemu očetu Ulriku in bratu Janezu postaviti nagrobni spomenik, ki ga je tam mogoče še danes videti. Na zgornjem delu plošče je lepo izdelan grb Pesničarjev s kamnito piramido, truplom bradatega moža in križem.

Plemstvo nezadovoljno s cesarjem
Konradov sin Ulrik je med letoma 1465 in 1469, ko je bil v službi cesarja Friderika III., za posest Weitersfeld pridobil krvno sodstvo z ječo in vislicami. Čeprav o tem nimamo pisnih poročil, je Ulrik gotovo sodeloval v hudih bojih za dediščino celjskih grofov; omenjeno Friderikovo darilo nakazuje na dejstvo, da je takrat stal na cesarjevi strani. Toda zamude pri plačevanju uslug med plemstvom, najbrž tudi pri Ulriku, so netile splošno nezadovoljstvo s cesarjem. Med letoma 1450 in 1460 se je Ulriku rodil sin, prav tako Ulrik, ki je že v zgodnji mladosti doživel turbulence z vrhunskim vzponom svoje rodbine na eni strani in njenim nenadnim zatonom na drugi. Toda prav ta zaton ga je slednjič pripeljal na dvor spodnjebavarskega kneza v Landshutu.

Friderik III. je voditeljem najemniških čet pogosto ostal dolžan za plačo. Po fevdalnem pravu je imel vsak plemič v takšnem primeru pravico tožiti kogarkoli, celo svojega fevdnega gospoda ali kralja, in če niti to ni pomagalo, mu je lahko napovedal vojno in si na njegovih posestvih sam poiskal plačilo. Do takšnih notranjih vojn je prišlo na Štajerskem; leta 1467 na primer so se plemiči združili proti deželnemu knezu. Dve leti kasneje, ko je bil cesar v Benetkah, se je na čelo nezadovoljnega plemstva postavil Andrej Baumkircher, poveljnik najemniških čet, ki mu je cesar dolgoval večje vsote denarja. Skupaj z ogrskim kraljem Matijo Korvinom je organiziral vstajo štajerskega plemstva proti Frideriku III.

Baumkircherjev upor prevzame Pesničar
Tako imenovani se je začel 1. februarja 1469, plemiči pa so zavzeli štajerska mesta, med drugimi Fürstenfeld, Feldbach, Maribor, Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice in grad Wildon, ter neusmiljeno plenili po Spodnji in Srednji Štajerski, po zemlji svojih nasprotnikov. 23. aprila 1471 se je Baumkircher podal na pogajanja v Gradec, tam pa ga je dal Friderik aretirati in še istega dne brez sodbe usmrtiti. Toda cesar se je uštel, če je verjel, da bo njegova nasilna smrt prinesla želeni mir. Na čelo upornikov se je namreč postavil Ulrik Pesničar in za središče upora uporabil svoj grad Weitersfeld ob Muri. Dobro ga je utrdil in oskrbel s hrano in vsem potrebnim za dolgotrajno vojno. Poleg tega je večina njegovih posesti ležala na ozemlju ogrskega kralja in bila tako varna. Napadal in plenil je cesarjeve posesti in podložnike. Pri tem je bil zelo uspešen; v svojih rokah je imel celo mesto Slovenska Bistrica.

Štajerski deželni stanovi so kot odgovor na njegovo plenjenje po Štajerski zbrali vojsko in ga sklenili ustaviti. Vojna sreča je Pesničarja počasi začela zapuščati in pred popolnim porazom ga je rešila turška nevarnost. Da bi njega in njegove sovstajnike cesar pomilostil, se je bil Ulrik Pesničar v posebnem pismu oktobra 1475 prisiljen zase in za svoje potomce odpovedati vsem pravicam do gospoščine Weitersfeld ter očetovi zapuščini, a se tudi po tem še ni pomiril.

Čeprav pozno, je leta 1477 le dočakal vojno med Friderikom III. in Matijo Korvinom, v kateri se je seveda pridružil ogrskemu kralju ter skupaj z grofom Jurijem Zagorskim, sinom bivšega poveljnika celjskih grofov Jana Vitovca, znova pustošil po Štajerski; požgal je na primer trg Ljutomer ter strahovito uničil Mursko polje in Slovenske gorice vse do Maribora. Sled za večnim upornikom Ulrikom Pesničarjem se je takrat izgubila. Najverjetneje je, da je v tem času umrl, saj je bil star že več kot 60 let.

Doživljenjski položaj gradbenega mojstra
Desetletje kasneje se njegov sin, prav tako Ulrik, pojavi v dokumentih vojvodine Spodnje Bavarske. Najbrž se je po očetovi smrti Ulrik mlajši zatekel na Bavarsko. Tako je 24. aprila 1486 vojvoda Jurij der Reiche (1479–1503), ki je večino časa preživel v svoji bavarski rezidenci v Landshutu, za novega dosmrtnega gradbenega uradnika in orožarskega mojstra določil Ulrika Pesničarja. Kot orožarski mojster je bil najvišji vojvodov uradnik za vojne naprave, še posebej za artilerijo, in predstojnik vseh puškarskih mojstrov v vojvodini. Med njegovimi nalogami so bili izdelava, skladiščenje in popravilo vojnih naprav, najpomembnejša pa vojvodini zagotoviti čim močnejše topništvo.

Ilustrirani popis orožarne v Landshutu.

Kot glavni gradbeni mojster je bil odgovoren za vse gradnje v vojvodini. Pred prihodom Pesničarja v vojvodini Bavarska-Landshut ni bilo urada dvornega gradbenega mojstra. Uvedli so ga najverjetneje po vzoru burgundskega dvora, s katerim so imeli dobre veze. Kot vojvodov svetovalec je Ulrik Pesničar leta 1485 opravil inšpekcijo v gradovih in mestih bavarskega Nordgaua ter ob tem popisal vojaški material. Eno njegovih največjih del, ki je ostalo ohranjeno do danes, je izjemen ilustrirani popis orožarne v Landshutu. Najverjetneje so ilustracije v popisu njegovo delo.

Pred tremi leti je izšla knjiga z naslovom Vitezi Pesničarji, ki je plod arhivskega dela mariborskega zgodovinarja Saša Radovanoviča. Hkrati z izdajo publikacije so pred kulturnim domom v Pesnici postavili spominsko tablo v čast te starodavne aristokratske družine iz Pesniškega Dvora.

Imenovan je bil na doživljenjski položaj gradbenega mojstra. Pozneje je bil poslan kot svetovalec v Nürnberg, žal pa ni znanega kaj več o njegovi tamkajšnji dejavnosti. Svetoval je pri dogradnji utrdb na salzburškem gradu Tittmoning ter kot svetovalec in verjetno tudi kot gradbeni mojster sodeloval pri prezidavi gradu in cerkve v češkem Krumlovu. Za njegovi največji deli pa lahko vsekakor štejemo popis orožja v Landshutu in že uvodoma omenjena gradbena dela na gradu v Burghausnu. Ulrik Pesničar je umrl leta 1524 in je pokopan v avstrijskem Aspachu. Njegov nagrobnik je vgrajen v pročelje tamkajšnje župnijske cerkve.

Konec rodu Pesničarjev
Za Pesničarje znova izvemo leta 1527, ko se Ulrikov sin Konrad Pesničar pojavi v pomembni vlogi odposlanca bavarskega vojvode h kralju Ferdinandu I., in sicer zaradi akutne turške nevarnosti na Ogrskem, nato pa se do leta 1558 sled za njimi izgubi. Takrat se Wolf Konrad Pesničar, dvorni mojster brunšviške vojvodinje Sofije, sestre poljskega kralja Sigmunda, obrne na vojvodo Brunšviškega s prošnjo za podporo pri kralju in cesarju Ferdinandu I., ki naj bi mu vrnil grad in posest Weitersfeld.

Niti posredovanje vojvode niti poljskega kralja ni omehčalo Ferdinanda I., dokler za Konrada ni prosil še cesarjev sin Maksimiljan II. Ferdinand I. se je Pesničarja slednjič usmilil ter mu oktobra 1563 vrnil graščino in posesti Weitersfeld. Konrad Pesničar je umrl 25. aprila 1574 v Dunajskem Novem mestu; pokopan je v tamkajšnji župnijski cerkvi. Po današnjih podatkih je bil zadnji iz mogočnega rodu vitezov Pesničarjev, ki so v mnogočem zaznamovali konec 15. stoletja, ta burni prehod iz srednjega v novi vek.

Senka Dreu, Sašo Radovanovič