Dajte mi, pupe moje, eno stvar poveat. Prosim lepo, pupe moje, prosiiiim. Dobro, da vas ne bom »zmitujala« (#metoo), saj lahko sodelujete tut pupeki: kak vam rata v totem aprilskem vremenu sredi maja trofit, kdaj dat perilo vun sušit? Ker jaz tak plešem na balkonu skoro fsaki drugi dan, da sn že mislila zadnjič kuj na maturantsko četvorko. Jim malo pokazat fokstrot, ko za suhe gate lečeš domu klupe trgat.


Ampak najprej … Nekak spodoblo bi se, da bi (se) vam pojasnila, zakaj me ni blo v prejšnji cifri. Ne, ne pišem zato, da bi vam lušte delata. Ampak, ja, z Mišejem sva si čez praznike, ka pa te, malo privoščla. Samo da sma prečitala, kak nam bojo Lent novi gor nared’li, sma takoj dol letela. Dobro, ne bom vas farbala, pa še sebe coj. Nisma kuj tak letela: mela sma obletnico. No, mel jo je bolj Mišek, ona najina prava šele pride, ker midva sma ko Olimpija; nea se morma zmenit, kaj res točno šteje, ker midva sma bla še od prej, mela pavzo, pa na novo pa …

Ampak vseeno sva pa še iz cajtov, ko se je še dobro vido oni grafit na starem mosti: »Just do it, Franček!«. Ja, doli na Lenti lahko že na zidih nagruntaš celi lajf. »To je vse, kar rabiš vedet. Če štekaš totega, pol sfolgaš fse.« Vedno ga pokažem, skozi mu isto trabunjam, mojemu Mišeki. Kak mi toti grafit dobro naredi, ludi! Toti ja: »Oko za oko, pasta za zobe.« Nimaš tu kaj palamudit. Tak je. Oko za oko. Pasta za zobe. Ne štekam, kaj tu ni za razumet. Če ne viiš … ne viiš … servus!

Ampak za neko resno obletnico naju je zguncalo vreme. Pa sma si nabavla ono, kak se reče, aplikacijo, ko ti kaže, kdaj bo dež. Sn dolgo mislila, da ma to samo Tanja Cegnar, da mi iz tega vun biovremensko prebere! In, e, tak sem, predn sma šla od doma, dala prat štiri stroje. V eno. Saj bi lahko v sušilca vse zmetala sproti, samo sn poslušala Mišeja, ki mi je s kavča reko, da nama aplikacija vreji kaže. Pa da sn hotla met balkon in da sma predugo rintala za kredit. Sploh pa da mu v sušilnem fse vkup skoči, pa se mi pol z oprijeto majco buni, kak mu je fse premalo, ponavadi ravno takrat, ko si z župe vun naredi esihflajš, ki ga lahko, odkar je tamala šla od doma, spet normalno v dnevni jé, ne pa na balkonu.

In ker sem poslušala njega, donda tumasta, ne pa svoj, kak se mu že reče, instinkt, sem fse obesla lepo vuni. Ker da bo prej. Je blo prej, ja. Vraga prej. Fsipalo se je valjda ravno ko sn rekla, naj mi kajmak kr, lepo prosim, v lepinjo not namaže. Pa dobro. Sva pa fsaj vidla, kak nam oder novi lepo gor raste. Kuj z reke vun! Ampak samo da mi grafiteka pustijo pri miru. Ker to je moja biovremenska. Se nisn nič jezila, sn si raje lepo rekla, ko sn dala še enkrat fse prat: oko za oko, pasta za zobe, milo za drago.

Hermina Majster