Tokratni izziv: Dvomim, da sprejeta načela niso nikoli preveč pristranska, da bi bila življenjska.


Načelno je prav, da notarji ne smejo overiti listine, če podpisnik ne ve, kaj podpisuje. Enako je načelno prav, da center za socialno delo ne sme izdati pooblastila drugemu podpisniku kot pooblaščencu ali skrbniku, če pravi podpisnik ne more povedati, na kaj naj se pooblastilo nanaša. Očitno zakonodajalec računa na nepoštene pobude in varuje mentalno nesposobnega lastnika pred prevarami.

Konkretni primer je tak. Neka babica je pred leti podedovala pol stanovanja in od druge dedinje odkupila drugo polovico. Stanovanje je bilo prazno, ker sta njuna starša pač dokončala svoje življenje. Bilo je smiselno, da se nekdo vseli. Eden od štirih vnukov je bil ravno dovolj star, da se je vselil.

Drugi trije niso imeli nič proti, saj stanovanja nihče ni potreboval. Eden ne živi v istem kraju, dva sta še premajhna, da bi šla od staršev, pa tudi ta dva ne živita v istem kraju.

Ta, ki se je vselil, je bil še študent na začetku študijske poti, potem ko je bil dokaj slab dijak; običajni pogosti pubertetniški problemi pač. Ni bilo še povsem zanesljivo, da bo študiral resno. Načelno je obstajala nevarnost, da s stanovanjem ne bi ravnal dovolj skrbno in po dolgoročnih merilih.

Zato so se v družini dogovorili, da postane lastnik polovice stanovanja, drugo polovico pa dobi, ko diplomira. Dogovor so izpeljali in je učinkoval. Fant je postal resen odrasel in zaposlen človek. Povsem je izpolnil dogovorjene pogoje.

Toda babici se je v teku let pojavila Alzheimerjeva bolezen in se postopoma slabšala. Ko je prišel čas, da podpiše darilno pogodbo za drugo polovico stanovanja, tega več ni zmogla. Notar in center za socialno delo sta ugotovila, da sta nemočna. Zadevo mora prevzeti sodišče.

Kaj manjka, da družine in sodišča ne bi bilo treba obremenjevati z novimi zapletenimi postopki in dokazi, če o mučenju babice niti ne govorimo?

Določene premoženjsko-pravne zadeve bi lahko rešili pri notarjih. Tako ne bi obremenjevali ne sodišč in ne družinskih članov. Foto: STA

Najbrž manjkata samo pravica in dolžnost, da notar in/ali center za socialno delo preverita, ali gre za pošteno ali goljufivo delovanje tistih oseb, ki naj bi darilo dobile. Morda je to kdaj zapleteno, morda je potreben samo podpis. Vsekakor pa kaže, da je potreben popravljen predpis, da bi z njim zakonodajalec dodelil tako pravice kot dolžnosti omenjenim organom.

Ali pa bi bilo povsem dovolj, da zakonodajalec in njegove strokovne službe priznajo, da zaradi obravnavanih slabih izkušenj na poštenost nista dovolj pomislila in to uredita.

Matjaž Mulej st.