V našem mestu menda nihče ne hodi na volitve in po osebnih pripovedih jih še manj gleda turške nadaljevanke. Vsi se, milo rečeno, muzajo, brijemo norca nad vsem, kar diši po ljubezenskih stihih po domače, črnolasih moških, ki govorijo tuj jezik in se zapletajo med ljubezensko poslovnimi zgodbami, še najraje pa jamramo ob skupnih kavah, in to čez dopoldan, ko se zdi, da pravzaprav nihče ne dela.


Da ljudje radi pobegnemo iz realnega sveta priča dejstvo, da ženska srednjih let najraje posega po ljubezenskih romanih. V njih nihče nima stanovanjskega kredita ali neplačane položnice. Tam moški ne smrčijo na kavču, po pivu ne posegajo, pač pa odpirajo ženski vrata in zasedajo najbolj uspešna delovna mesta. Otroci so ljubki. Nihče ni prizadet. Smrt se pojavi le toliko, da gledalcu omogoča čustveno prebujanje in nekaj sočutja, sicer pa se negativni liki ukvarjajo s prepovedanimi posli in na preveč mestih se dogajajo krivice.

Apatičnost vseh nas se pozna tudi ko nastopi čas volitev. Takrat vsi skupaj veselo tolčemo po tipkovnici in izražamo lastna mnenja. Iščemo rešitve tam, kjer sami dejansko ne moremo nič spremeniti, še bolj pogosto pa s prstom kažemo na napake drugega. Soočenja so podobna otroškemu vrvežu na domačih dvoriščih. Fantje merijo svoje moči in si mečejo kamne. Ko pa sosedova Micka potrebuje mleko iz trgovine ali pomoč pri sekanju drv, pa ni nikogar.

Ob tovrstnem opazovanju je sram mene namesto njih. Zdi se, kot da premnogi ne živijo realnega življenja. Medtem, ko mora slehernik postreči z dokumentom o nekaznovanju, se vodilni nekaterih strank prosto sprehajajo naokrog in nam, povsem navadnim ljudem, žugajo. Begunce zapisujejo na sezname tisti, ki ne sodijo »med nas«, iščejo čisto raso in nehote zagovarjajo ideološko razmišljanje, ki se je v zgodovini že pokazalo za napačno. Ljudje smo več kot očitno prav tako siti dejstva, da je za spremembe treba zavihati rokave in poprijeti za delo. Ponovno raje obkrožamo številke tistih, ki nam nizajo prazne obljube, kot to počnejo turške nadaljevanke. Če obleka ne naredi človeka, potem nas očitno prepričajo realistično izgovorjene laži in ženske dopuščamo, da drugi posegajo po osnovnih pravicah o naših telesih.

V mojem mestu je bila na dan volitev udeležba do poldneva na najnižji točki. Človek bi pomislil, da smo sprejeli socialno dno in dejstvo, da se raje primerjamo s prestolnico kot z dejstvom, da imamo vse, zaradi česar smo lahko prav tako dobri, če ne še boljši. Zadostuje nam debatni krožek ob šanku in aktivacija pred računalnikom.

Volišče. Foto: STA

Vendar ne morem mimo dejstva, da so bile pred leti v mojem mestu vstaje, ki se jim je čudila in po tihem občudovala vsa država. Za tako dejanje moraš biti preprosto frajer in tisti, ki tega lika ne zna nositi, predvsem pa ne vidi malega človeka in njegovih potreb, na piedestalu pač ne more (ob)stati. To velja za sleherno leto posebej, za vse mandate, za čas državnozborskih in lokalnih volitev in za vsakogar, ki se je odločil, da bo vodil našo državo ali naše mesto. Čeprav verjamem, da je velikokrat težko ostati samokritičen in biti pripravljen vodilne položaje prepustiti sposobnejšim. Čeprav bi bil to še najbolj razumni korak tudi danes.

Po lastnem prepričanju sem na srčni strani in obkrožam z levo. Še kako me čudi izid zadnjih volitev, ko pa so vsi v moji okolici volišče obiskali in obkrožili podobno, zmaga pa je bila na strani, ki hujska, seje sovraštvo in niza prazne obljube. Morda je to tako kot domnevno dejstvo, da nihče okrog mene ne gleda turških nadaljevank, se pa prav ta ali ona ob obisku gospoda Buraka tišči v trgovskem centru, da bi ujel(a) skupno fotografiranje.

Povejte, bi postali bolj aktivni državljani in bi obiskali volišča, če bi vas tam čakal omenjeni črnolasi moški in povedal, da je življenje še kaj več, kot le spremljanje turških nadaljevank?

Petra Greiner