Osnovnošolska vrata so se zaprla, starši verjetno oddahnili, otroci pa z veseljem odvrgli šolske torbe v najbližji kot, kot smo to počeli mi sami. Danes v šolo ne hodijo le otroci, ampak tudi njihovi starši, zato so se pritiski povečali, histerija ob koncu šolskega leta stopnjevala in travme podvojile. Zato ni čudno, da je psihološko stanje učiteljic in njihovih moških kolegov proti koncu šolskega leta zaskrbljujoče. Večina jih je izgorelih, dihajo na škrge, glavobol in nespečnost sta vsakodnevna spremljevalca.


Ker smo vsi ljudje in imamo zraven lastnega poklica še svojo družino, se težave zrcalijo nehote na obeh straneh. Statistika kaže, da je med pedagoškim kadrom veliko odjemalcev pomirjeval, čemur se ni čuditi. Kot ugotavlja učiteljica, ki jo poprosim za njen vidik, je družba v zadnjih nekaj letih popolnoma izničila pomen šolstva, učitelja in profesorja pa kot figure. Starši so se zajedli v vse pore šolstva, kmalu bodo sami poprijeli za kredo in se postavili pred kateder. Strinja se, da so starši del t. i. sveta staršev in so vključeni prav tako v svet šole, vendar vse dokler ne zavzamejo položaja vseveda in vseobsegujočega, kar pa je na žalost prepogost pojav.

Slika je simbolična Foto: iStock.

Ker sem sama predala sestanke v šoli možu, sama pa se raje udeležujem snidenj tistih, ki imamo ob otrocih s posebnimi potrebami resne težave in jih zelo na hitro tudi rešimo, dram v običajni osnovni šoli na preprostem sestanku ne srečujem. Ponavadi so akterke mame, ki se čutijo poklicane, da rešujejo stvari, ki jih sploh ni za reševati. Moti jih, koliko je domačih nalog, kaj je za domačo nalogo, da sploh domača naloga je … Sogovornica doda, da imamo v domačem prostoru mame, ki redno najemajo kvazi strokovnjake in pregledujejo teste, in mame, ki potem planejo v zrak, če ta kvazi strokovnjak, za katerega se kasneje izkaže, da gre za soseda, ki dela v pekarni, izjavijo, da je test pretežek. Tako težek, da ga njen Janezek, ki dela štalo celo šolsko leto, ni uspel rešiti za dvojko.

Na drugi strani, pripoveduje dalje, imamo starše, ki ob težavi preskočijo vse korake (učitelj, razrednik, ravnatelj) in se obrnejo naravnost na inšpekcijo. Kakopak anonimno. Inšpekcija pa, namesto da bi anonimke presejala, pošlje svoje »policaje« na šolo, ti pa obrnejo vse liste in pildke, ki bi morali biti ali pa tudi ne napisani. Inštitucija pripravi vsaj 10 do 20 šolnikov, da pišejo in zbirajo dokumentacijo za naprej in nazaj, da je zadovoljeno črki zakona. In na koncu ugotovi, da je vse tako, kot mora biti. Skupaj se sprašujeva, kaj se zgodi z zaznamovanimi učitelji, ki so jih vlačili celo po časopisih? So morebiti zboleli, pristali na antidepresivih ali jim je dogodek le uspel uničiti voljo do dela s starši in njihovimi potomci? Taki učitelji, priznava sogovornica, ki pozna vsaj dva taka, se na žalost nikoli ne vrnejo v stare tirnice.

Zanimivo je dejstvo, da si nekateri starši želijo ukiniti kar nekaj predmetov, po drugi strani pa se potegujejo za 1001 tuj predmet, ampak šola žal res ne uspe slediti vsem željam in potrebam staršem. Največkrat porabi vso energijo že s pogovori in ukvarjanjem s starši. Za nekatere bi bilo morda res bolje, da bi pričeli obiskovali redno psihoterapijo, kot pa da vse napetosti stresajo na dežurne učitelje.

Učiteljica, s katero poskušava razumeti omenjene starše, pa nama nikakor ne uspe, mi prizna, da se na koncu šolskega leta redno pojavljajo klici z moledovanji po višjem šolskem uspehu, kot si ga je pridelal, oprostite, priučil njihov otrok. Opozarjajo učitelje, kako bodo otroku uničili počitnice, da je Janezek ubog, ker se teta seli in ker mu je v istem zaključevalnem tednu poginil mucek. Skratka, po mnenju mame, ki želi (vsaj) na koncu pomagati otroku, bi moral Janezek razred opraviti, čeprav ima tri negativne in je vse leto maltretiral sošolce in učitelje.

Pa na drugi strani mame, ki krivdo za manjšo oceno od petice krivijo vse druge, samo otrokovega znanja ne. Ob tem ne morem mimo dejstva, da je trojka že povsem izločena. Včasih smo imeli barvit razred in ugotavljam, da so danes najuspešnejši prav tisti sošolci, ki so bili v zlati sredini, in ne oni, ki so blesteli s peticami, vsemi možnimi šolskimi ter obšolskimi dejavnostmi in še kako ambicioznimi starši, ki kot da lastnega življenja niso imeli. Zato smo se pri nas odločili, da e-redovalnice ne bomo imeli. Naj otrok pove za svojo oceno sam od sebe, naj se navadi, da se uči zase; priznam, da sem ob prvi trojki skorajda zaploskala. Namreč, otroku sem želela pokazati, da ta ocena ni moja, temveč njena. Da bo nama z očetom prav, če je ona zadovoljna z njo. Opomnila sem, da se da vse popraviti, in pomislila, naj najbolj bistri otroci okušajo vsaj nekaj »neuspeha«, čeprav to sploh ni, na lastni koži, ker bodo tako bolje razumeli tiste sošolce, ki jim učenje ne gre tako dobro od rok in jim bodo celo v pomoč, kar bi si sama še kako želela.

Če se premaknemo v podaljšano bivanje, je tam postala prav popularna navada, da se za vsako poškodbo, ki jo stakne otrok, ker je padel, toži šolo. Otroci se po pouku igrajo, Janezek pade po tleh, si zvije roko in naslednji dan že kliče odvetnik. Sledijo številni razgovori s starši, z učitelji in ravnateljem. Cela procedura samo zato, da mama ugotovi, da so normalni otroci živahni, tekajo in si včasih, tako kot smo si mi, kaj naredijo iz čiste nerodnosti.

Ob nacionalnem preverjanju znanja se učiteljica ob meni drži za glavo. Ker niso ocenjeni, jih otroci jemljejo kot brezpredmetne. Čeprav se trudi, da bi jim povedala, da gre za sliko šole, razreda in navsezadnje njih samih. Njim se zdi brez veze in pika. Pa še prav imajo. Ampak nato pišejo slabo in ponovno so krivi učitelji, ki morajo pisati analize in se zagovarjati. Seveda, najprej učitelji in nato ravnatelj pred starši, ki jim želi le predočiti, da se njihovim Janezkom naloge pač niso dale reševati. Pred omenjenim preverjanjem znanja zato mnoge učiteljice ne spijo in ne jedo.

Ministrstvo za šolstvo kot da ni nikomur ni več v pomoč in očitno uradnikom zadostujejo le papirji in dokumentacija. Pardon, še več dokumentacije. Uradna inštitucija pa bi morala pomagati učiti, biti v podporo učiteljem in si na drugi strani prizadevati, da bi starši prevzeli svojo vlogo nazaj – biti starš, ne pa odvetnik.

Povem ji, da poznam veliko normalnih staršev, ki svojo ambicioznost gojijo raje v lastni službi kot nad otroki in bi si želeli le, da bi otroci opravili domače naloge v podaljšanem bivanju, da bi bilo tudi iz tega razloga kakšni mami samohranilki lažje. Pa tudi, da bi učitelji pričeli otroke učiti, ne le podajati znanja. To slednje je le izgovor za tiste, ki morda v svojem učiteljskem poklicu niso povsem s srcem. Želim si, da bi bilo več zdravih avtoritet, ki bi naše otroke učili za življenje in jih pripravili na to, kar bodo morali še znati. Želim si več normalnih staršev, ki bi svojim Janezkom povedali, da šola ponuja tudi dolžnosti in si učitelji tako, kot mi, zaslužijo spoštovanje.

In medtem, ko se starši ukvarjamo z učitelji in šolo samo, otroci rastejo. Izgubljamo jih, namesto, da bi stopili skupaj in si drug drugemu ob vzgajanju in učenju za življenje, ne le za ocene, preprosto pomagali.

Petra Greiner