Nedavno se je nemška kanclerka Angela Merkel pohvalila, da je bila že enajstkrat na Kitajskem. Odkar človek trguje, so vsi ljudje in vse civilizacije ter kulture, od Marca Pola preko starodavne svilne poti, ki je nekdaj povezovala Kitajsko z islamskim svetom in Evropo, ter transibirske železnice iskali stik s Kitajsko.


Usmeritev h Kitajski, državi s približno milijardo in štiristo milijoni prebivalcev, z najstarejšo kontinuirano pisavo na svetu, kjer so delali papir kakih šesto let pred nami, je nemara največja strateško-politična ideja v Evropi. A pred leti je neki visoki predstavnik Kitajske dejal, da ne glede na to, kako prihaja Kitajska v Evropo, ali s Konfucijem ali z Mao Cetungom, zmeraj je tu v glavnem predstavljena na isti način, kot rumena nevarnost.

Ko je namreč govora o Kitajski, evropska politična desnica in levica, ki se pri beguncih denimo razlikujeta, nenadoma začneta govoriti presenetljivo enako. Morda je v zadnjih letih prav kriza prisilila evropske politike, da so začeli razmišljati drugače in počasi spreminjati ta nesmiselni odnos.

Letališče Edvarda Rusjana Maribor.

Pri tem je bil Maribor spet enkrat prvi v državi. Mariborsko letališče, ki bi lahko bilo most med Evropo in Azijo, ni le izjemna priložnost za mesto in za regijo, temveč za vso državo in za vso Evropo.

Predvolilni čas, ko je slovenski zunanji minister moral spretno voziti slalom med vprašanji, ali je bolj za Rusijo ali bolj za Ameriko, je zdaj mimo. Spremembe, ki so nujne, so zdaj tudi dobrodošle. Kakšna sreča, da so nekatere bistvene naloge nove vlade, kakršnakoli že bo, na dlani.

Dejan Pušenjak