Evo, zopet! Zopet so me poštemplali! Pa kakorkoli že obrnem svojo tačico, mi jo stalno tak‘ poštemplajo, da me moj Mišek, kadarkoli pač pol že pridem domu, potem ko sem šla vun s svojimi bejbikami, stalno pol vlači, zija in sprašuje, če sem ga spet na veliko žingala. Ja pa seveda sem ga, Miši!


Ampak ve‘te kaj? Meni je to štemplanje čisto vredi. Saj se res včasih počutim ko stoka seljaćka, mala kravica, ampak ko si to v nedeljo dopoldan dol čoham, medtem ko žgem čebulo za govejo juhico, se spet res počutim tak‘ fajn mlada. Pa saj ne da se sicer počutim kaj-te-vem kak‘ staro. Se ne. Res ne. Razen ko z Mišejem rešujema križanko na teveji.

Sem pa zapazila v totih naših klubih in placih, da ko pridem jaz, mi vedno roko nekak nežno obrnejo. Tistih parkrat letno, ko gre coj moj Mišo, pa saj ne, da je to glih ne vem kak pogosto, e, njemu bi štempl prilimali direkt na njegov čelodrom. Njemu kar direkt prilimajo, bilokam, on se kaj dosti ne buni, čeprav mi je že kdaj malo pojamral, da bi si lahko kaj novega zmislili. »Saj so si!« sem mu trabunjala ravno oni vikend zopet, ko sem čohala dol neki zeleni štempl. Kak‘ pritišnjen te moraš bit‘, da v Mariboru prilimaš zeleni štempl?! Me tak‘ čudi, da se niso zrezali. »Kaj so si zmislili?« me je vprašal, ko je čakal, da mu dam malo kostnega ven iz župe. »Ja, taki štempl, novi, ko se nič ne vidi.«

Seveda mu ni dalo mira, kak‘ bi mu te dalo, če pa sem mu namerno tak razlož‘la, da je ja ratal celi ipič‘n. »Če se nič ne vidi, kak‘ te pol vejo, da so ti ga dali?« se je bunil. »Ja, pod neko lučko, kaj te vem, halogenka, led, oled, kaj-te-vem-kak se temu reče, pač ti nastaviš roko, on gre prek z ono lučko in pol vidi. Al‘ pa ne.« Mišo me je gledal, ko da sem ga res grdo nalagala. Pa ga res nisem. »Kje si te to vidla? To že ‚mamo mi v Maribori?« se je čudo z onim frisom, ko da bi ga vprašala, kolk je 53 – 17. »V Lublani, ki pa! V Kino Šiška majo taki hec!«

Najprej mi ni verjel, zato sem mu oblubla, da ga bom enkrat te pelala, pa da vidi. Sicer mi do danes še ne verjame, ampak sploh ni to poenta. Poenta je, da je tisto tam v Lublani malo, kaj te vem, sterilno. Ko da ni zares. Kaj me te štemplaš, pol pa mi svetiš tu neke. Kira fora. Samo vrsto si delajo. Ko da maš pol taco kaj manj fsrano. Da raje ne omenim, da se pod ono lučko še kaj druga lahko sveti, hehe, Miši moj, kak‘ sem ga božala, hih. Zato sem sama še vedno perajt in vedno vesela, ko mi ga pritisnejo. Da niso vse samo espe štempli za račune, ne? Al‘ pa one zapestnice. Fuj! Ti samo štemplaj! Ajde, gremo vun!

Hermina Majster