Z’aj pa tak. Nea morn več. Moram vam zagušit. Moje nedelje so šle adijo. Narobe so. Včasih so ble taka šajba, zaj pa tak. Ko vse sperem, zlikam in sem te kolko tolko perajt za novi tedn, se skušam zicnit pred tv in met, saj vete, mirno nedeljo.


Pol se pa začne. Včasih so bli torki vlki aufbiks. Saj tu pa tam še kdo skozla kako kitico, samo sn že itak navajena. Ruknem dva špricera pa je. Da mi pa študentarija zdaj zdrma še nedelje? E, to pa ne!

Kak to ruži! Kak to drma! Kak to škripa! Bogi moj Mišek in če sem, bralke moje, vunshudiča direktna še sama, sem si boga tudi jaz. Kak’ me te kolice ziritirajo! Kak’ študentarija tiši te kufre! Pa kaj je to? Aerodrom? Al faks? Ne rabijo daljšat aerodrom piste tam v Slivnici, vam pravim. Jo že mamo. Podaljšano. Kuj v mestu, vsako nedeljo. Kam smo mi to prišli, a? Kak. To. Škripa!!!

Ono nedeljo nisma več zdržala. Ni šlo. Oba sva se zabrisala na okno in zijala. Ko bi se vsaj drli na glas, si kaj lepega zapeli, bilokaj. Ne. Saj se ja ne morejo menit! Če je tak na glas! Če taaaaak škripa!

Nekoč šuškava potovalka čez ramo, danes kufri na kolicah. Foto: iStock

Ki so moji časi! Ko da sn rasla gor za Franca Jožefa. Ko sn se jaz mantrala s študijem, sn mela ono potovalko za čez ramo. Ono šuškavo ja. Ko fuzbaler. Pa sn šla: študentka naj bo. Ata me je zategno do ajnzpona in zdravo. Kaki prevozi pika net ali org? Lepo vas prosim! Si hecna? Potovalka, sendvič s pariško in piči.

Zdaj pa to. Toti kufri na kolicah. In to so zaj že cele specialke, ta kufer se na kolicah celo obrača! To lahko tišiš tudi naprej, levo, desno, nazaj, kak češ! In oni s tem rintajo. Vsako nedeljo. Vete kak to ruži? Saj ne moreš gledat teveja. Ni šans! Pol še pa čitam, da bi danes vsak študent ‘mel svojo sobo. Ja pa kaj še? Zlato uro?

In tak sma jih gledala z Mišejem čez okno. En bogi pubec je hoto eni pupi nekaj zinit, se menit z njo, pa sta se itak mogla ustavit. In pol mu je nekaj krilila. Po moje to, da naj ji raje kar fejsbuk mesič pošlje. Da bo tak lažje. Saj. To je to. Vse mora bit tak ajnfoh, ne? Saj prav, da gre svet naprej, to veva obadva z Mišejem, samo kaj, ko si je Mišek ravno v nedeljo gor prišo, da bi mogoče vozakal do Ljubljane pa nazaj, pa sva pol čez okno pogruntala, da najin pižojek nima dovolj vlkega kuferama za te oglate in visoke kufre.

Najbolj se mi pa v celi zgodbi smilijo pesi. Čujem, da lajajo v tote kufre ko zmešani. Baje samo zato, ker mislijo, da so ludi. E, pa bodi pameten. Če je to evolucija … Me kuj pritisne. Pa vse še to razumem. Ampak res pa upam, kot sem rekla Mišeji, da ko nehajo škripat kufri, da začne te vsaj škripat še kaj druga.

Hermina Majster