Kak sn pa rintala! Kak. Sn. Pa. Rintalaaaa! Čujte, ludi, kaj se samo meni zdi, al je tota trikotna jasa enkrat vmes ratala deltoid? Ne?


Če pa meni se je včasih zdela malo manj razpotegnjena in res hudo bliže. Saj veš, hopa cupa, en dober babji čvek, dvakrat sn se malo bolj konkretno stegnila, pa sn že bla gori!

Ja pa ja! Kak sn pa zaj ovo nedeljo fasala moralni, pol pa še oni pravi muskelfiber. Adeeejo! Levo pa desno, spredi pa zadi so me vun sklajbali. Vsaki, kaj je mimo prišo. In vsaka. Pa sn res bla ziher, da sn te v neki formi, če tak gladko s punimi vrečkami gor po štengah našišam mojega Mišeka, ko grema s tržnce.

Čeprav nisn redna vseeno vem, da ni tekma, ko laziš gor v breg. Saj laziš za sebe, ne? Tu nea morš zmagat. Samo vseeno, no! Štekam, okej, ni tekma, ampak mene je več ko vsaki drugi nabrisal! In pol se mi, tote ome pa omeki, emšoti moje sorte, še režijo. Pa saj nisn huda. Kak to lepo pozdravijo – ste to že jemali? Zato jim sploh nisn fauš, eh. Vsakemu bi stisnila roko, pa vprašala, čuj, kak greš ti gor ko srna, jaz pa ko bojler? Samo ki bi te sfolgali: predn pridem do lufta, ovi že dol hodijo. Pune veseli.

Ne vem za vas, samo jaz mam rada toti športni vikend Maribora. Saj se mi pol vsako leto Mišek reži pa me fopa, da sn pune nostalgična konec maja, ko viim zastave na mosti, pa sindikalne cene in to. Že vreji, že prav. Čez dan sn te tiho, sam ko bi pa pol on zvečer v pojsli mel dan mladosti, mu pa rečem, da je štafeta že mimo. Kaj pa ni šou z mano gor v breg!

»Če pa se morm pol v gondoli gužvat, pa se menit z nekimi ludi, ko jih nea poznam,« se mi brani zaj že kaka tri leta, kaj sva nazadnje šla, ko je vzel on za ojro rikverc karto, jaz sn se pa do gor zguzila, in ker ga je pol gori zazeblo, sma te čimprej kliznila dol in se tučkala v gondoli z ovimi terminatori, ko si korake štejejo pa te jajce. Je Mišeka čisto sesulo, ko je vido dede v pajkicah. Sem mu lepo rekla, da so to kolesarji, ko se dol po bregu pelajo, čist fajn pubeci, da to niso pajkice, da … Pa ni štekal.

Te pa pač sama lazim. Ker mi je vreji. Sploh pa so mi fajni ovi novi napisi, ko jih zaj fašeš do trikotne. Še bolj ko oni, da bolj ko laziš, bolj si umetnik, se mi dopade tisti, da več vode ko požlempaš, bolj ti klikeri delajo. In sem totega Mišeji povedala, pošklocala in mu ga pokazala. »Te pa grem kuj po liter-liter!« se mi je zarežal. In je celi ipični prneso samo liter slatine in mi reko, da me bo pa te pelal do trikotne. »Samo žlempal bom pa večidel samo jaz,« je tišal flašo v hladilnik, »ker ti si že nevarno brihtna!«

Hermina Majster