Imamo vse, kar imajo veliki … in še več


Sicer verjetno vsak za svoje mesto reče, da je specifično, ampak Maribor je pa res specifično mesto. Nekateri mu rečejo tudi štajerska metropola, a Maribor ni le Štajerska, Maribor je metropola z velikim M, oziroma če nekoliko parafriziram naslov filma Marka Naberšnika – Mariborčana, seveda – Maribor do Tokia in jutri ves svet.

Transilvanija.

Mariborčani imamo svoje mesto neizmerno radi, smo celo nekoliko pretirani lokalpatrioti in včasih nam, kot prepeva Zoran Predin, »vino brcne pamet v rit«. Že samo izvirno ime mesta Marchburch (grad v marki – mejni grad) nakazuje, da smo bili vedno na takšnih ali drugačnih mejah, geografskih, pa tudi onih drugih, vedno nekoliko mejni, da se iz zaspanega mesta ob Dravi spremenimo v vulkan.

Izgnali človeka, ki je izumil 20. stoletje

Nekoč je Frank Sinatra prepeval, da če vam uspe v New Yorku, boste uspeli povsod, a več kot očitno dobri stari »blue eyes« ni bil nikoli v Mariboru. Je pa bilo v našem mestu mnogo drugih, nič manj znanih ljudi. Nekateri so se tukaj rodili, nekateri so mesto le obiskali, tu nekaj časa živeli, se šolali, doživeli svoje dno, živčni zlom, bili iz mesta izgnani in kasneje dobesedno spremenili svet. V zgodovini so Maribor obiskovali cesarji in cesarice, diktatorji in vojske vseh barv, dva papeža, eden kar dvakrat, dvakrat pa je bil pri nas tudi štirinajsti dalajlama (mister Lama za nekatere).

Na vrhuncu svoje slave je pri nas koncentriral Franz Liszt, na Koroški cesti je leta 1814 nekaj časa prebival Črni Jurij, ded poznejšega srbskega kralja Petra I, nekaj naprej, v gostilni Pri levu je pet let pred tem dlje časa ležal oboleli nizozemski kralj Ludvik Buonaparte, v Mariboru je bojda kupil šunko Čapkov dobri vojak Švejk, v gostilni Pri veselem kmetu pa je igral karte verjetno največji um moderne dobe, človek, ki je izumil 20. stoletje – Nikola Tesla.

Pri nas je pristal, ko je na študiju v Gradcu popolnoma pogorel, vedno več časa je tam raje posvečal kartanju in v tretjem letniku so ga izpisali s Politehnike, ker ni opravil nobenega izpita, pod petami pa mu je gorelo tudi zaradi upnikov in oderuhov. Med njimi je bil še prav posebej trdovraten Jožef Murko, sicer rojen (uganili ste) Mariborčan. Nikola si domov v Gospić ni upal, njegov strogi oče, pravoslavni pop, je v sinovo šolanje polagal velike upe, zato se je zatekel v Maribor. Tukaj si je poiskal službo kot tehnični risar v orodjarsko livarski delavnici Druško, preostanek časa pa je preživljal ob igranju kart v prej omenjeni gostilni na križišču nekdanje Teggethoffove (današnji Partizanske) ceste in Mlinske ulice. No, oče ga je v Mariboru vendarle izsledil, s sinom sta se močno sprla, bojda je Nikola takrat doživel celo živčni zlom, a oče je v Gospić vendarle odšel brez svojega problematičnega sina.

Grafit.

V Gospić smo mladeniču pomagali Mariborčani sami, dne 8. 3. 1879 ga je mestna žandarmerija aretirala, domnevno v prostorih njegovega prebivališča na Teggethoffovi. Ker ni imel dovoljenja za bivanje so mestne oblasti odločile, »da se dotični Nikolaus Tesla, brez sredstev za preživljanje, deportira iz Marburga v Gospić, s ciljem napotitve na delo«.
»And the rest is history,« bi rekli anglosaksonci.

Od vesoljskih postaj do Zeppelina

Sicer Nikola Tesla s tem nima nikakršne veze, on je spreminjal svet po odhodu, je pa v Mariboru po zaslugi v Grajski ulici rojenega Karla Scherbauma že leta 1883, torej le štiri leta po Edisonovem izumu žarnice, 36 žarnic razsvetljevalo obrat njegovega parnega mlina, pet let kasneje pa smo imeli v tem delu mesta, na Grajskem trgu, tudi prvo električno javno razsvetljavo.

Zanimivo, da je v Mariboru nekaj časa živel še en človek, ki se je ukvarjal s prihodnostjo, gledal pa je v nebo in razmišljal o vesolju. V stavbi današnje pošte je v drugem nadstropju s svojo mamo, dvema bratoma in sestro živel ter obiskoval prve štiri razrede osnovne šole Herman Potočnik – Noordung. Sem so se iz Pule preselili po očetovi smrti, zanimivo pa je, da je bil Hermanov oče Jožef Potočnik štabni zdravnik in general v avstrijski vojni mornarici ter udeleženec znamenite bitke pri Visu, ki je proslavila (seveda) v Mariboru rojenega admirala Wilhelma von Teggethoffa.

Neprostovoljno je naše mesto prvič obiskal Josip Broz Tito, ko je spoznaval notranjost mariborskih zaporov. V njih je bil nekaj časa rezident tudi edini nobelovec s področja nekdanje skupne države, pisatelj Ivo Andrić.

Leta 1941, takoj po pričetku vojne, je na lastno željo Maribor obiskal Adolf Hitler. Nekoč je namreč na mariborski gimnaziji poučeval tudi človek, ki ga kot edinega omeni v svoji knjigi Mein Kampf, Leopold Pötsch. Hitler se je v Maribor pripeljal z avtom, si ogledal porušene mostove, se v mariborskem gradu sestal s predstavniki nemških oblasti in nikoli, ampak res nikoli ni stal na balkonu Rotovža in z njega kričal: »Naredite mi to deželo spet nemško!« So pa na bližnjem Rotovškem trgu v 18. stoletju občasno prirejali dvobojevanje bikov, neke vrste koride.

Bar Benetke.

Bronx, Benetke, Monte Carlo, Liverpool …

Znamenitosti ali posamezna imena, ki jih drugače iščemo po celem svetu, najdemo v Mariboru tako rekoč na vsakem koraku. V kapelici mariborskega gradu si lahko ogledamo kip črne Madone, v neposredni bližini, na Trgu svobode pa celo Kodžaka, 12. julija 1931 je mesto preletel znameniti Graf Zeppelin, 236 metrov dolga zračna ladja, sedem let kasneje smo lahko na nebu občudovali polarni sij, po reki pluje vila, ki je sicer nekoliko previsoka, da bi ji uspelo priti do otoka, za kratek čas pa je v Mestnem parku stal iz debla izrezljan čisto pravi občinski totem. Ja, Maribor je in je vedno bil metropola.

Če na Studencih dobro pogledamo zvonik Jožefove cerkve, hitro opazimo, da je nekoliko nagnjen. Sicer ne tako zelo, kot je nagnjen stolp v Pisi, a vendarle. V neposredni bližini cerkve najdemo mariborski Bronx, potrebno pa je samo čez Studenški most – če smo imeli »srečo«, so nam tam pred leti prodali tudi opeko – in po nekaj sto metrih smo že v Benetkah. Sicer je danes od nekdanjega pristanišča za splavarje ostalo bore malo, mi smo svoje Benetke potopili, a vsaj ime se je ohranilo. Ponosno ga nosi še eden izmed redkih ohranjenih avtohtonih mariborskih »pajzlov«.
Nekoč so zaradi razvite tekstilne industrije Mariboru rekli jugoslovanski Manchester, kasneje zaradi obilice beat skupin Liverpool, če imate dovolj pod palcem, pa si lahko v našem mestu kupite celo Transilvanijo. Vila s tem imenom na vogalu Mladinske in Vrbanske ulice je že dolgo naprodaj.

Poševni stolp.

Če se želite nabasati z dobrimi čevapi z Baščaršije, vam ni potrebno vse do Sarajeva, čeprav imamo tudi tega na Gosposvetski, dovolj je le sprehod do Poštne ulice. Nekoč ste lahko v mestnem parku posedali v Monte Carlu in pod drevesi igrali šah, na eni strani gledali na Kalvarijo (tam so nekaj časa živeli celo puščavniki), na drugi pa občudovali Piramido. In naša Piramida se piše z veliko začetnico in je zagotovo edina, na kateri je nekoč stal grad. Če ste obiskovali 2. gimnazijo ste v svojih najstniških letih zagotovo veliko časa preživeli v Parizu, morda pa vas je pot občasno tudi zanesla v kakšen lokal v »bumerangu«.
Kot Mariborčan pa seveda ne morem iti mimo našega fuzbala, ki v mestu pomeni mnogo več, kot le najpomembnejšo postransko stvar, tako kot drugod po svetu. Poleg vseh zgod in nezgod povezanih z nogometom pa so v mestu nekaj časa igrale tudi tiste čisto prave Vijolice, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja orale ledino ženskega nogometa. A to je že zgodba za prihodnjič.

Maribor ni Avstrija!

Grafite so poznali že v starem Egiptu, pravzaprav obstajajo že vse od nastanka človeštva in so bili vedno najbolj neposreden glas ljudstva. Grafitarji so raznih vrst. Eni se raje izražajo z risbo, drugi s tem, da samo nekaj uničijo, eni pa najraje izrazijo svoja čustva in misli z besedo. Ti grafiti so mi najljubši in ob njih se vedno vprašam, kaj je v tistem trenutku avtorju rojilo po glavi.
In če kot Mariborčan samo bežno preletim nekatere bolj ali manj znane mestne grafite, hitro postane jasno, da ima naše mesto vse, kar imajo veliki ali morda še več. Na enem od mariborskih zidov lahko tako preberemo: »Grafiti so kreativni obraz mesta, zato jih ne uničuj. Maribor ni Avstrija!« Prepričan sem, da bi pisca teh vrstic odlikoval sam general Maister.
Kar nekaj osnovnega znanja medicine je pokazal avtor napisa »Testosteron poln k*** te mam«, pisec grafita »Smrt je dedna« pa je osnovno poznavanje medicinske stroke več kot očitno nadgradil še z genetiko.
»Gotof je!« je bilo geslo mariborskega boja za ohranjanje (pre)hitre vožnje, njegov mlajši brat, ki je nastal v post-revolucionarnem obdobju in našel svoje mesto na keramičnih ploščicah gostilniškega WC-ja, pa je videl še korak dalje: »Če imaš širok pogled, si župan. Če si kmet, si iz Dupleka«.
Ali se za avtorstvom »Ker ima moja vlada mozolj« skriva kak dermatolog ali zgolj zaskrbljen volivec, ni znano, na mestu pa je tudi vprašanje, ali je »Vsak konj ima svojega konjička« zapis veterinarja, lastnika ranča z jahalno šolo ali zgolj dobrega poznavalca konj.
Vsem je znana znamenita Einsteinova enačba E = mc², samo čas pa bo pokazal, ali se lahko »IQ = 2Π« z njo primerja in jo pod določenimi pogoji celo nadgradi. In če bi se slučajno v kakšnem kozmičnem podprostoru kdaj srečala Nikola Tesla in Ernesto Che Guevara ter prepletla svoje misli, bi iz tega lahko nastala čudovita fuzija, podobna tej: »Revolucija je kot elektrika. Za ozemljitev rabiš maso«.
Da pisci grafitov niso kar tako, ampak da premorejo tudi široko poznavanje literature in mitologije, dokazuje naslednji zapisan dialog:
Ojdip Sizifu: »Guraš?«
Sizif Ojdipu: »J*** si mater!«
Tudi pri avtorju »Zeleno, ki te ljubim zeleno« ni moč spregledati čaščenja knjig, še posebej poezije, čeprav gre pri njemu morda le za čaščenje hortikulture oziroma določenih zeli. »Sonček je in ti si skuštrana« je končal v pesmi, pri piscu »Evropa zadaj!« pa je šlo nedvomno za vizionarja. In ko smo že pri Evropi, »Neom joko za Evropo« je zelo na mestu.
Zametke kulinaričnega znanja je moč zaznati pri »Kruh in zaseka«, avtor zagotovo ni bil vegan, verjetno najbolj vpet v tkivo mesta pa je seveda znameniti »Gosposka, mater si ozka«.

Ciganski triatlon

Na športnem področju smo Mariborčani vedno tudi jako inovativni, saj za nas ni šport zgolj status quo, ampak si včasih kakšno športno panogo celo izmislimo. Ena takih je znameniti »ciganski triatlon«. Ali so začetniki tega nekdaj sila popularnega športnega udejstvovanja pripadniki mariborske romske skupnosti ali pa so v tej panogi zgolj najbolj blesteli, je lahko stvar debate in verjetno bodo prazačetki »ciganskega triatlona« ostali za vedno zaviti v tančico skrivnosti.

Za kaj sploh gre? Start triatlona je običajno na levem bregu Drave, ob Studenški brvi. Od tam se triatlonec peš odpravi po obrežju, mimo Koblarjevega zaliva, do Mariborskega otoka. Izvirna različica »ciganskega triatlona« je vsebovala – v izogib plačilu vstopnine – tudi plavanje na otok, a je ta zadeva sila nevarna in je junakov plavalcev kaj kmalu zmanjkalo.
(Op. p.: Če se triatlonec vendarle odloči za tradicionalno različico triatlona, se lahko le-ta izvaja tudi na desnem bregu reke Drave.)

Naj gre za tradicionalno ali modernejšo različico, ko triatlonec prispe na otok, se tam sprehodi do bazenov in se malo razplava, z betonskega T-ja na zahodni strani otoka preveri stanje HE Mariborski otok, nato pa ga pot vodi do parkiranih koles obiskovalcev kopališča. Izbere si svoji postavi in okusu primernega ¬– nezaklenjenega ali zaklenjenega s ceneno ključavnico – in se čez most odpelje z njim proti domu.

 

Vid Kmetič