Kljub kratki športni karieri je Katja Koren Miklavec potrdila, da je Maribor eden glavnih stebrov slovenskega alpskega smučanja.


S številko 66 je kot strela švignila po superveleslalomski progi Flachaua in se zapisala v zgodovino zmagovalk tekem svetovnega pokala. Tistega 22. decembra 1993 je šele 18-letna Katja šokirala smučarski svet in potrdila, da je v Sloveniji nov rod smučark, vražjih Slovenk. Sezona 1993/1994 se ni zaključila zgolj s flachauskim presenečenjem. Na olimpijskih igrah v Lillehamerju je v slalomu osvojila bronasto kolajno. 26. februarja 1994 sta se pred njo postavili le Švicarka Vreni Schneider in Avstrijka Elfi Eder.

»Vsaka štiri leta, ko so olimpijske igre, moji spomini spet oživijo. Ker sem osvojila olimpijsko kolajno, je to še bolj živo. Te trenutke še vedno podoživljam,« pravi Katja Koren Miklavec, ki je na igrah na Norveškem v superveleslalomu zasedla sedmo mesto, v smuku pa deseto.

Katja z olimpijsko baklo v Mariboru. Foto: Pigac

Tisto sezono ste nase opozorili z zmago v superveleslalomu s štartno številko 66, toda olimpijsko kolajno in kasnejše stopničke v svetovnem pokalu ste dosegali v slalomski konkurenci.
»Kariero sem začela v hitrih disciplinah, slalom pa mi je bil, če odkrito priznam, najmanj všeč. Najraje sem tekmovala v smuku in superveleslalomu, šele nato v veleslalomu in slalomu. Naš trener Stojan Puhalj je bil bolj za hitre discipline in smo jih več trenirale. Zato smo najboljše rezultate dosegale najprej v hitrih disciplinah. Ker smo imele za seboj ogromno količino treninga, smo lahko tudi v slalomu dosegale uspehe. Ko so se začele pojavljati poškodbe in sem morala nekatere stvari nadgrajevati, je bil slalom tisti, ki me je obdržal.«

Bili ste nepogrešljiva članica vražjih Slovenk. Bi lahko opisali takratno ozračje v ekipi?
»Dobila sem vrsto vprašanj, če je to vse bilo zrežirano in zaigrano. Tega ne moreš igrati. To so pristni občutki, vadile smo skupaj dolga leta še od mlajših kategorij, razen Nataše Bokal, ki smo se ji priključile. Najstniška leta in mladost smo preživele skupaj. Postale smo prave prijateljice. Veselile smo se uspehov in bile jezne, ko ni šlo. Znale smo se tudi skregati, kar je normalno. Skupaj smo bile več kot 250 dni v letu, smo se pa zavedale, da z ekipnim delom cilje dosežemo bistveno lažje. Posameznik je lahko dober le z ekipnim delom. To je ena izmed stvari, ki sem si jih zapomnila in še vedno pravim, da je zelo pomembna.«

Zaradi poškodbe ste kariero končali zelo hitro. Kaj je bil vzrok?
»Zaključek kariere je bil poseben. Če zdaj pogledam z varne razdalje, bi bilo morda bolje, če bi se odločila drugače. Treningi so bili vedno zahtevni, je pa manjkala podpora, ki jo imajo tekmovalci zdaj. Nismo imele fizioterapije in znanj o poškodbah, ki jih poznamo danes. Izvajale so se terapije, ki morda niso bile za vsakega primerne. Zadnji dve leti moje kariere so si poškodbe kar sledile. Potem padaš, se za en korak dvigneš, a zaradi nove poškodbe spet začneš padati. Pri šele 23-ih letih sem padla na tla in pristala pri štartni številki 50. Na ponovnem začetku. To je bil slab občutek. Vedno sem bila borka in ob pravilni rehabilitaciji bi pri 23-letih brez težav lahko nadaljevala. A to je bila takratna odločitev. Ni mi žal in ne sme mi biti žal. Svojo pot sem nadaljevala drugače.«

Večna tema je, kako je s športniki po karieri, predvsem v eksistenčnem smislu. Kako ste se znašli v “civilnem” svetu? Ste ostali v športu?
»To je večni problem v Sloveniji. 99 odstotkov športnikov se je po karieri soočalo z različnimi težavami. V osnovi je za športnike po karieri zelo slabo poskrbljeno. Športniki so v času vrhunske kariere zaposleni v državni upravi in obstajajo možnosti, da so še naprej tam zaposleni. Večkrat pa se to ne izkaže kot dolgoročna rešitev. V zadnjem času se v okviru olimpijskega komiteja odvijajo določene aktivnosti. Petra Robnik je imela podobne izkušnje in vsi se trudimo, da tisti, ki prihajajo za nami, ne bi ponavljali istih težav. Projekt dvojna kariera bo omogočil, da bo prehod iz športne kariere v normalno življenje bistveno lažji. Zelo pomembno je predstaviti športnike kot dodano vrednost. Ti vedo, kaj so ekipno delo, vztrajnost in usmerjenost k ciljem. Točno vedo, zakaj trenirajo. To so osnovne vrednote, ki bi morale biti žive v normalnem življenju.

Mlada sem končala kariero in po mojih izkušnjah se mlajši bistveno lažje znajdejo v novem okolju. Končala sem študij in se zaposlila. V športu potem nisem bila aktivna, ravno zaradi tistega zaključka kariere. Ni bilo nikogar, ki bi me uspel prepričati, da bi s skupnimi močmi skušali nadaljevati. V tem okvirju mi je bilo zelo težko, da bi ostala v športu. Dve leti sem še bila članica Elanove vrste, a to ni bilo tisto, kar bi me še veselilo. Pred petimi leti sem se po naključju vrnila v šport, v Fundacijo za šport, in ugotovila, da sem ga pogrešala. Šport ti ostane v krvi in ni tisto, česar se naučiš v šoli in pri izpitih. Se pretaka po tvojih žilah in še vedno trdim, da bi bilo dobro, da čim več športnikov po končani karieri ostane v športu. Šport je poseben in v svetu pomeni veliko. Dejansko se vse vrti okoli športa. Samo tisti, ki so bili v vrhunskem športu, ga lahko razumejo. Zato nam ni vseeno, v katero smer gre slovenski šport. Ne govorim o tistih nekaj športnikih, ki so se skozi kariero preskrbeli, ampak o tistih, ki so pri 30. letu ostali povsem sami.«

Katja Koren Miklavec, nekdanja dobitnica olimpijskega brona iz Lillehamerja 1992, Mitja Dragššič, nekdanji smučar. Foto: Pigac

Branik oziroma mariborska smučarija je eden od stebrov slovenskega alpskega smučanja v tekmovalnem, strokovnem in organizacijskem smislu.
»Branik je bil že od nekdaj najboljši klub. Čeprav skozi zgodovino nismo imeli veliko vrhunskih superšampionov, smo pa kot celota dosegali izjemne rezultate in dajali podporo slovenskemu smučanju. Delavnost, zagnanost in pohorska trma vseh nas so dokaz, da se iz nemogočega da narediti mogoče. Nekatere stvari spreminjajo, a zagnanost in želja po tem, da smučanje v Mariboru ostane, sta prisotni. Zdajšnja ekipa je popeljala Branik iz neugodnega položaja. Če bodo tako nadaljevali, se bo v prihodnje našel kdo, ki bo dodatno pomagal, da Zlata lisica ostane v Mariboru in da Branik še naprej drži sloves najboljšega slovenskega kluba.«

Milan Lazarević