Matjaž Wenzel, fotograf, oblikovalec.


Matjaža Wenzla mogoče ne poznate po imenu. Gotovo pa ste se v mestu v zadnjih letih srečali s katerim izmed njegovih značilnih in prepoznavnih plakatov, ki jih ustvarja za koncerte, predstave, kabarete, plesne večere in druge dogodke v Salonu uporabnih umetnosti.

Matjaž je eden od štirih avtorjev – ob oblikovalcih Nenadu Cizlu (Borštnikovo srečanje), Mateju Korenu (Festival Maribor, UGM) ter fotografu Damjanu Švarcu (SNG Maribor) –, ki s svojimi plakati redno sooblikujejo podobo javnega prostora v Mariboru.

REBUS 05, Berlin, 2017

Matjaž v svojem delu združuje avtorsko fotografijo in (grafično) oblikovanje. Oboje, z dodano vrednostjo leposlovnih besedil izbranih piscev in pisk, je unovčeno v avtorskem magazinu REBUS, ki je na prodajni razstavi te dni na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Kot istoimenska ugankarska forma se REBUS ukvarja z odnosom med podobami – tistimi, ki jih izreče slika, in tistimi, ki jih naslika beseda. O REBUS-u, plakatih in mestu sva govorila v njegovem svetlem studiu, polnem kuriozitet, z okni obrnjenimi proti Staremu mostu.

Štiri izmed petih REBUS-ov – prva številka je pošla – lahko obiskovalci do 6. maja vzamejo v roke in tudi kupijo na prodajni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor. Opiši enega – zadnjo, berlinsko številko. Kaj se v njej zgodi?
»Zadnja edicija REBUS-a je fotografsko nastala v mestu Berlin, v času umetniške rezidence. Tam je vsebino prinesel orkanski vihar, ki je pustil svoje sledi. Mesto po viharju, ki že sicer deluje kot nekakšna odprta rana, z vso svojo preteklostjo in energijo, postane sinonim za novo temo. Aluzija vsemogočnosti človeške narave in njene posledice.«

V zadnji številki si sodeloval s štirimi avtorji, v prejšnjih zgolj z Renejem Maurinom. Kam segajo začetki REBUS-a?
»Porodila se je želja po nekoliko drugačni reviji, ki bi bralcem vzbujala slo po miselnem raziskovanju in povezovanju. V prvi ediciji, leta 2012, je sodelovalo doslej največ avtorjev, Jerneja Ferlež, Andrej Predin, Rok Vilčnik, Andrej H. Štruc, Rene Maurin, Drago Jančar in Boris Kolar. Naslednje tri sva ustvarila z Renejem Maurinom, kar se je izkazalo za prav posebno sodelovanje. Omejitev na zgolj dva avtorja je dopuščala večjo poglobljenost v zadane in izbrane teme. Z Renejem sva za vsako številko prebila neskončne konstruktivne debate, kaj sporočati in kako, ter tako skupaj razvila smer publikacije. Pregled treh številk v prostorski postavitvi je bilo moč videti leta 2017 na veliki skupinski razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Peta edicija je ponovno konglomerat več avtorjev besedil, tokrat prvič tudi Nataša Kramberger.«

Kako v REBUS-u poteka sodelovanje med fotografom in piscem? Kaj je bilo prej – fotografija ali beseda?
»Najprej je bil krik. Krik v smislu potrebe po sporočanju znotraj kaosa življenja. Potem nastane sporočilo v obliki fotografije, ki namiguje topiko. Avtorji pisatelji prejmejo v pogled določene fragmente iz fotografske serije in nato nastane besedilo, interpretacija na isto temo. Neposrednemu opisovanju videnega se izogibamo. Doslej je bilo tako, v prihodnosti se lahko vrstni red tudi zamenja. Družba fotografije in leposlovnega besedila stoji na tankem ledu, saj gre za dva povsem različna medija. Največkrat lahko ena stran ilustrira drugo in obratno, kar škodi in v našem primeru ni namen. Z REBUS-om poskušamo ustvariti harmonijo dveh medijev, bralca spektatorja zavrteti v neskončen svet interpretacije.«

REBUS je zate obenem fotografski in oblikovalski izziv. Vsaka številka ima čisto svojo in poenoteno fotografsko opremo ter postavitev besedila v odnosu do fotografije. Tudi izbor črkovnih vrst oziroma tipografija je tvoje delo. Kako vidiš fotografijo v odnosu do grafičnega oblikovanja in obratno?
»V prvih štirih številkah ni bilo pretiranega oblikovanja, skorajda no design. To pomeni, da sta izbor in umestitev črkovne vrste umirjena, klasična in nepretenciozna, brez dodatnega grafičnega elementa. Zatorej je vsebina besedila pred obliko. Izjema je zadnja, berlinska številka. Ta edicija v naslovih del vsebuje močno plakativno črko gotice iz družine Potsdam, ki v kolektivnem spominu sproža stanje temačnih asociacij in služi kot opozorilo. Označuje prostor, ki je izhodišče teme in je hkrati neke vrste hommage berlinski Volksbühne in njeni plakatni kampanji, ki jo je začrtal Bert Neumann. Fotografija je že dolgo neizbežen in hvaležen spremljevalec grafičnega oblikovanja, vendar je hkrati tudi poskrbela, če govorimo recimo o plakatu s kulturnimi vsebinami, da so elementi klasičnih likovnih pristopov, kot je risba, slika, grafika – torej rešitev nastalih z neposredno potezo roke – vse manj prisotni.«

Obojega – grafičnega oblikovanja in fotografije – se poslužuješ tudi pri ustvarjanju plakatov za dogodke v Salonu uporabnih umetnosti. Kaj so kvalitete dobrega plakata?
»Plakat kot sporočilni medij in informacija, je svojo moč izgubil z nastopom luminoznega obdobja. Od zadaj osvetljene podobe, ki jih je moč premikati in preskakovati s premiki prsta, imajo moč magneta in hkrati povzročajo površno in nenasitno percepcijo. Poplava informacij, največkrat manipulativnih in likovno skromnih, žal prevladuje. Stari mojstri stroke izginjajo, kot pesek med prsti. Odpira se nova doba. Tok je danes velikokrat prehiter in površen, manj je posvečenosti in navdušenja. Takšna je pot evolucije. Med tem se grafična rešitev »salonskih« plakatov spogleduje s preverjeno klasično formulo oglasov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je podoba enostavno pozicionirana v zgornji del formata, v spodnjo brezprostorsko belino pa črka v različnih težah.«

SALON HORSE, 2015. Foto: Matjaž Wenzel

Na plakatih za dogodke v Salonu so slovenski glasbeniki in drugi ustvarjalci deležni tretmaja, ki je pri nas precejšnja redkost – upodobljeni so na inscenirani studijski fotografiji, na podlagi neke izvirne zamisli. Kako potekajo sodelovanja?
»Lokacija (mojega) studia in Salona uporabnih umetnosti v isti zgradbi je zelo posrečeno sožitje. Hiša včasih zaživi kot kakšna velika tovarna sanj z vsemi prisotnimi objekti, rekviziti, ljudmi in zdi se, kot da smo nekje drugje. Borut Wenzel, ki je čudovit kreator, med drugim tudi avtor interierja, je tisti, s katerim največkrat gradim skupaj, včasih se pridruži tudi Iztok Maroh. Gre za neke vrste neformalni kolektivizem, željo po estetiki svobodnega sporočanja. Večina atributov, ki se na fotografijah pojavijo samostojno ali ob portretirancih, so objekti iz salonske zbirke.«

V iskanju nove mestne identitete smo se enkrat že odločili za kulturo kot paradnega konja – leta 2012, ko smo bili Evropska prestolnica kulture. Vseeno so šport, bližina lepe narave in vinorodni okoliš nekako v ospredju turističnih predstavitev Maribora v Sloveniji in tujini. Pa ni to vezano predvsem na okolico mesta? Kaj pa tisto, kar se dogaja v mestnem jedru?
»Mesto je takrat v večji meri zapravilo ponujeno priložnost, kar nakazuje, da morda tega sploh ne potrebuje, oziroma za to še ni zrelo. Je mesto, ki se najbrž raje identificira prej z drugimi vsebinami, kot s kulturnimi. Ampak to je nekaj, kar zadeva strukturo prebivalstva in format, zato je težko pričakovati nasprotno. Tradicija kulturne podstati ima že zgodovinsko gledano zamajano identiteto, zato je tudi takšna situacija precej predvidljiva.«

Ko je govora že o konju – najbolj prepoznavna fotografija Salona uporabnih umetnosti, ki se je Salon pogosto poslužuje v svojih predstavitvah, je podoba konja sredi izbranega salonskega pohištva. Kaj je zgodba za to – tvojo – fotografijo?
»Paradni konj. Povod se je zgodil med fotografiranjem interierja arhitekta Saše Urana, kjer je možakar, ki je slučajno sedel v lokalu, predlagal, da lahko pripelje konja, ki bi ga postavili v prostor. Prijazno ponudbo sem kasneje uporabil v Salonu uporabnih umetnosti, kamor je gospod iz predmestja dobesedno prijezdil na konju. Ker žival zaradi stopnic in ozkega prehoda ni želela vstopiti skozi glavni vhod, smo jo povabili skozi tistega ob mostu. Prizor je bil fascinanten in nadrealističen, kot že kdaj v kakšni mestni kavarni pred mnogimi leti …«

Plakati.

Zapuščina in posledice stare industrije v Mariboru so tema, ki jo lahko prepoznavamo v več tvojih fotografskih projektih. V knjigi fotografij HK si upodobil hiše in vrtove Hutterjeve kolonije, v projektu MEN FACE DOWN si v javnem prostoru, denimo pri ruševinah tovarne, ujel moške ležeče figure. Zakaj zanimanje za to temo?
»To je genius loci, torej ne gre za posebno nagnjenje k omenjeni temi, zgolj prostor in čas, v katerem bivam. Projekt HK izhaja iz osebne zgodbe, saj so tam živeli moji stari starši in sem kolonijo spremljal od otroštva. MEN FACE DOWN je projekt, ki zadeva raziskovanje fenomena ležeče človeške figure v javnem prostoru, konkretneje v mestu Maribor. Začel se je v letu 2012, kot reakcija na dogajanja takrat in je še zmeraj v procesu nastajanja. Upodobljeni subjekti so tako zmeraj moški, anonimneži in premišljeno izbrane resnične osebe iz javnega kulturnega življenja z navedeno identiteto. Lokacija inscenacije ležeče figure je običajno stvar subjektovega lastnega izbora – prostor doživlja kot kraj, do katerega vzpostavlja čustven ali intelektualen odnos.«

Tvoj studio – MILIMETER – deluje iz Terezijinega dvora, kjer so bili prej kavarna, nato casinò in danes Salon uporabnih umetnosti. Stavba je eden izmed najbolj prepoznavnih silhuet mariborske mestne vedute in obenem točka, kjer se iztekata dve najbolj zanemarjeni in žalostni mestni ulici, Gosposka in Koroška. Kako se v tem prostoru počutiš kot umetnik, ustvarjalec in meščan?
»To mesto je moje mesto. Sem eden tistih, ki ga pač ni zamenjal za kakšno večje ali še manjše. In majhna mesta imajo mestoma večji, mestoma manjši domet. Razočaranja so največkrat posledica pričakovanj.«

Za konec pa še k tvojim začetkom. Letos Glazerjevo nagrado za življenjsko delo prejme slikar in tvoj mentor diplomske naloge Ludvik Pandur. Tudi sam si prejemnik Glazerjeve listine. Kakšne spomine imaš na profesorja?
»Ludvik Pandur je Gospod z veliko začetnico ali, če smem, Lord Byron, kot so ga klicali v času njegovega študija v Zagrebu, kot je povedal na enem izmed mnogih sproščenih pogovorov na šoli ali v njegovem ateljeju. Posedoval je prefinjen pripovedno pedagoški čut s širokim diapazonom in kar me je takrat zmeraj navduševalo, nikdar ni zavzemal profesorske par distance pozicije, ampak je prisluhnil študentu kot enakovrednemu sogovorniku. Kar je fina lastnost, še posebej v umetnosti, kjer resnica ni ena sama, temveč jih je kakorda neskončno.«

Jure Kirbiš