Razmišljanja o slovenski besedi, domovinski vzgoji, odnosu med učitelji, učenci in starši, izobraževalnih in vzgojnih izzivih današnjega časa ter srčni kulturi.


8. februarja smo obeležili slovenski kulturni praznik, ki prinaša več kulturnih prireditev kot običajno, ko se spomnimo izjemne poezije našega največjega pesnika in ko je čas za razmislek o slovenskem jeziku ter slovenstvu nasploh. Zato je še kako na mestu pogovor z Marto Otič, ravnateljico mariborske osnovne šole Franceta Prešerna, šole, ki si je lani prislužila naziv najbolj kulturne šole v Sloveniji, najvišjega priznanja javnega sklada za kulturno dejavnost.

Marta Otič
Marta Otič je šolnica že skoraj štiri desetletja, zadnja leta ravnateljuje na Osnovni šoli Franceta Prešerna. Zase pravi, da diha s šolo, sodelavci, učenci in njihovimi starši, zato ne preseneča, da jo v kolektivu še posebno cenijo kot človeka. Kot profesorica in strokovnjakinja na področju zgodovine ter geografije je sodelovala pri prenovi številnih učbenikov za osnovno šolo. Leta 2013 je za svoje izjemno delo na področju vzgoje in izobraževanja ter za organizacijske in vodstvene sposobnosti, ki so se posebej pokazale v času, ko je bila šola v obnovi in ob združitvi obeh šol, prejela bronasti grb mesta Maribor. Je mati hčerke in dveh sinov ter babica dvema vnučkoma.

Kaj vam in šoli pomeni to priznanje?
»Naziva najbolj kulturna šola smo bili zelo veseli. Smo prva šola v Mariboru, ki je dobila to priznanje. Gre za prestiž šole in predvsem veliko nagrado za učence, ki so bili ustvarjalni na glasbenem, likovnem in literarnem področju, ter seveda tudi za njihove učitelje. JSKD je šolo na Žolgarjevi, kot jo sami imenujejo, izbral med 16 šolami, ki so še posebej izstopale s kulturnim udejstvovanjem, in jo razglasil za najboljšo – najbolj kulturno šolo leta 2017. Na šoli se lahko pohvalimo z zares pestro ponudbo kulturnega udejstvovanja: imamo več kot 25 različnih krožkov in skupin ter veliko možnosti sodelovanja v različnih projektih, preko katerih lahko učenci izrazijo svoj jaz, odkrijejo svoje talente in razvijajo potenciale.«

Skrb za slovensko besedo sodi samodejno zraven.
»Seveda, ta je izjemnega pomena. Zavedati se moramo, da nas brez slovenskega jezika ni. Ljubezen do maternega jezika gre z roko v roki z ljubeznijo do domovine. Prav je, da govorimo več jezikov, a najbolje se moramo vendar znati izražati v maternem.

Marta Otič, ravnateljica mariborske osnovne šole Franceta Prešerna. Foto: Pigac

Pred časom se je razvila burna polemika glede predavanj v angleškem jeziku na slovenskih univerzah. Strinjam se, da slovenske univerze dovolijo predavanja tudi v angleščini, saj tako privabijo študente z vsega sveta, toda pri tem mora slovenščina zmeraj ostati na prvem mestu. Ker moramo ohraniti ta mali čudež, da imamo svojo državo, da v njej živi dva milijona ljudi, ki ima za sporazumevanje svoj jezik – slovenščino.«

Kaj pa domovinska vzgoja, koliko se ji šola posveča?
»Ljubezen do doma in domovine je gotovo eno od pomembnih poslanstev šole. Domovina ni država, to so ljudje. Ko si v tujini, ne hrepeniš po državi, ampak po domovini, po družini, prijateljih. Tukaj bi bila avtonomija šole pomembna, da bi lahko sama izbrala, kako in koliko poudarka bo dala domovinski vzgoji. V ZDA denimo pred poukom zaigrajo himno. Nekoč je bilo tudi pri nas tako, imeli smo tudi veliko proslav. A to je bilo v prejšnjem režimu, ki je danes bolj ali manj v nemilosti, neke vrste tabu, črtali smo vse, tudi dobro iz tistih časov. Čeprav na naši šoli domoljubju še zmeraj dajemo poudarek: imamo proslave, projekte, veliko se pogovarjamo. Na Prešerna, katerega ime s ponosom nosimo, zmeraj gledamo kot na izjemnega pesnika in kot na velikega domoljuba.

Najlepša šola v Jugoslaviji
Kompleks osnovne šole Franceta Prešerna je pred dobrimi osmimi desetletji projektiral Plečnikov učenec arhitekt Jaroslav Černigoj, v tistih časih najmlajši evropski arhitekt.
Čeprav so šolo svojemu namenu predali leta 1937, je bila poimenovana po jugoslovanskem kralju Aleksandru I. Karadjordje-viću, še več, celo tloris šole je bil v obliki črke A, v čast vladarju. Nova šola je veljala za eno največjih, najsodobnejših in najlepših v tedanji državi. Bila bi še lepša, če bi oblasti našle denar tudi za Černigojev načrt ureditve okolice – pred glavnim vhodom v šolo je namreč nameraval zasaditi park, s katerim bi šola postala središče tega dela mesta.

Otroke v zgajamo v ljubezni do domovine in zavedanja lastnih korenin, na katere moramo biti ponosni. Zraven sodi tudi odnos do preteklosti. Tu si ne morem pomagati, sem pač zgodovinarka, danes se žal dogaja, da bi si kdo želel zgodovino na novo pisati, a to ne gre. In če že ni popularno govoriti o narodnoosvobodilni borbi in partizanih, ki so se borili za našo domovino, lahko gremo po navdih za odnos do domovine daleč v preteklost, v staro zavezo biblije, ki je ena sama oda ljubezni do domovine.

Se je pa pojem domovina v času globalizacije za mnoge spremenil. Mladi študirajo v tujini, tam dobijo službo in si ustvarijo družino. Ves svet jim je na razpolago in zanje velja tisti rek, da je domovina tam, kjer nam je lepo. Socialna varnost je gotovo eden pomembnejših razlogov za izbiro ‘nove’ domovine.«

Je v šoli danes težje izobraževati in vzgajati kot nekoč?
»Mislim, da je. Šola je tako izobraževalna kot vzgojna ustanova, vendar sta bili učitelju in šoli odvzeti avtoriteta in avtonomnost. Starši so zahtevni, kar je prav, žal pa se pogosto vmešavajo tudi v zadeve, ki niso v njihovi pristojnosti. Kriva je zakonodaja, kriva je družba, ki učitelju zbija avtoriteto, zato je pogosto plašen.

Zdi se, da se na osnovno šolanje vsak spozna, tu moraš postaviti mejo. Eni starši se preveč vmešavajo, drugi premalo; dobro je, da se za otroka pozanimajo vsaj enkrat mesečno. Večina staršev se tega drži, žal pa so, tudi zaradi lastnih izkušenj, zelo numerično naravnani: šteje samo otrokova ocena, manj pa, kako se otrok počuti, kakšen je učitelj, kakšen je njun odnos.

Osnovna šola Franceta Prešerna v Mariboru. Foto: Pigac

Kako do več avtonomije?
»O avtonomiji šole je v teoriji veliko napisanega, manjka je v praksi; učitelj bi moral imeti možnost prilagoditi pravilnike, snov in način dela, moral bi imeti možnost izločiti nekatere vsebine glede na razred, ki ga poučuje.

Uvedba devetletke na primer je bila dobro zamišljena, saj naj bi razbremenila osnovno šolanje, žal pa se je kasneje izkazalo, da se je zgodilo prav nasprotno. Pogrešam tudi več evalvacije; učitelji bi morali sodelovati pri ocenjevanju, kaj je bilo nekoč dobro, kaj je slabo, kaj bi bilo treba spremeniti, na osnovi tega pa bi bilo treba program prečistiti in šolo približati učencem, jo rešiti balasta. Osnovna šola bi morala naučiti učenca, kako se učiti in kako znanje uporabiti, ne pa ga preveč moriti z visokimi znanstvenimi temami.

Je v današnjem tempu sploh še čas za pogovor?
»Si ga je kljub sodobnemu tempu treba vzeti. Res je, da je bila šola nekoč bolj življenjska, blizu si ji bil, čutili smo se. Vse je bilo bolj sproščeno, več smo se pogovarjali, zdaj časa primanjkuje, vsem se nam mudi, kar je škoda. A pogovor je nujen, tako s kolegi, učenci kot njihovimi starši.

Seveda se vse nenehno spreminja in danes smo pač v obdobju novih tehnologij, virtualnih svetov. Otroke zanima predvsem strojna oprema. Njihovo življenje postajajo računalniki, pametni telefoni, ‘druženja’ po spletu. Živijo v vzporednem in namišljenem svetu elektronike, kot bi bili iztrgani iz realnega in izgubljeni v virtualnem svetu.

Od kralja do pesnika
Šolska stavba na Žolgarjevi ulici je v osmih desetletjih nosila veliko različnih imen: najprej po jugoslovanskem kralju Aleksandru I. Zedinitelju, potem je bila kratek čas Magdalenska šola in od leta 1952 prvič OŠ Franceta Prešerna, kmalu pa je bila razdeljena na dva dela, in sicer na OŠ VII in OŠ VIII, nato preimenovana v III. OŠ Tabor, dokler ni bila znova razdeljena, tokrat v OŠ Borisa Kidriča in OŠ Slavka Šlandra. Leta 1964 so šoli priključili podružnično šolo v Razvanju, imenovano OŠ Staneta Lenardona. Tamkajšnji učiteljski kolektiv je sestavni del delovnega in pedagoškega kolektiva matične šole. Slednja se je leta 1992 po največjem slovenskem pesniku preimenovala v OŠ Franceta Prešerna, leta 2011 se ji je pridružila še OŠ Borisa Kidriča; od takrat sta obe šoli združeni v OŠ Franceta Prešerna, ki je tako postala največja osnovna šola v Mariboru.

Tudi v šolo in iz nje otroci ne hodijo več peš ali z avtobusom, kot smo to počeli nekdaj. Starši jih vozijo sem in tja, delno tako zahteva zakonodaja, delno je svet tak, da se starši bojijo za otroke. Včasih smo hodili peš, na poti smo se učili življenja, med seboj tudi marsikaj razčistili, danes pa se vse seli v razrede in na šolske hodnike. Tam pa jih čakajo učitelji. Zbornice so namreč danes med odmori bolj prazne, učitelji ostajajo v razredih, na hodnikih, v jedilnici, nenehno koga nadzirajo. Tako zmanjka časa za pogovor, za pristen odnos. Prepričana sem, da je otroku treba dati svobodo, hkrati pa tudi občutek varnosti. Samo tako se bo dobro počutil in razvil v ustvarjalno, samostojno osebo. Če si starši vzamejo čas za svojega otroka, mu prisluhnejo, se z njim pogovarjajo, so z njim skupaj aktivni in skupaj uživajo naravo, ga bodo bolje spoznali, ga razumeli in mu tudi lažje zaupali.«

Kaj pa srčna kultura, se jo da privzgojiti?
»Na naši šoli smo posvojili Sokratovo misel, namreč, da obstaja samo eno dobro, in sicer znanje, ter samo eno zlo – nevednost. Podajanje znanja je seveda glavna naloga šole. Zmeraj pa sem verjela, da je poleg znanja morda še večji uspeh šole, če ji uspe mladega človeka vzgojiti v odgovornega, sočutnega, prijaznega človeka z visoko srčno kulturo. Kaj ti pomaga inteligenca, če ji ne sledi tudi srčnost? Dobri medsebojni odnosi in srčna kultura so osnova vsega, celo pred znanjem, kaj šele pred materialnimi dobrinami. Kot učiteljica sem v otroku zmeraj najprej iskala dobre stvari, šele potem vse ostalo, to zmeraj svetujem tudi svojim kolegom. In zmeraj poudarjam, da so sicer izbrali težek, a čudovit poklic, in da so se odločili za izjemno poslanstvo – poskrbeti, da šola prihodnosti ne bo preveč razčlovečena, in pomagati iz teh malih bitij vzgojiti dobre ljudi.«

Senka Dreu