Edi Dolinšek, legendarni trener v začetkih razcveta mariborske ženske odbojke.


Maribor je nedvomno zibelka slovenske ženske odbojke. Mariborske odbojkarice so prvakinje Jugoslavije postale že po prvem klubskem prvenstvu leta 1946, takrat še pod imenom Polet, Braniku je to uspelo sedem let kasneje. V bolj bližnji zgodovini, ki jo še dobro pomnijo številni Mariborčani, so za pravi športni »boom« v drugi polovici osemdesetih let minulega stoletja poskrbele odbojkarice Palome Branika. Korenine tega razcveta mariborske ženske odbojke pa segajo še dobro desetletje nazaj. V sezoni 1970/1971 so klub postavili na nove temelje, trener je postal Edi Dolinšek, ki je bil nato glavni trener kluba vse do leta 1986.

»Prej je bila v Braniku dobra ženska odbojka. Igrale so v jugoslovanski zvezni ligi. Takrat se je igralo še na zunanjih igriščih. Po sezoni 1969/1970 je ekipa, ki jo je treniral Jože Vauhnik, razpadla. Eno leto ni bilo nič. Ni bilo nobene selekcije, niti ene igralke. Predsednik moškega kluba, združenega Branika in Hoč, je bil Tone Ule. Moški so bili kar dobri. V Hočah je kot organizator prav on dvignil moško odbojko. Vsem nam je vedno veliko pomagal. Poklical me je in dejal, da v klubu ni več ženske odbojke, denar pa še naprej dobivamo. Če ne bomo začeli delati, bomo izgubili financiranje. Nagovoril me je in začel sem trenirati dekleta na treh osnovnih šolah. Zbral sem 30 punčk iz petega razreda. Tako se je začelo,« se spominja 76-letni Edi Dolinšek.

Edi Dolinšek. Foto: Pigac

Od topovske hrane do prvakinj

Nato ste se počasi prebijali proti vrhu. Najprej v Sloveniji, nato v Jugoslaviji.
»Rabili smo pet, šest let. V Sloveniji takrat ženske odbojke praktično ni bilo. V ženski ligi je bilo le šest ekip. To so bile same stare, izkušene ekipe. Mi smo se v ligo leta 1974 vključili tako rekoč s pionirkami, starimi 15 let. Dve leti nismo dobili niti ene tekme. Toda zastavili smo cilj, da dobivamo niz po niz. Tretjo leto smo že zmagali kakšno tekmo. Leta 1976 so prišli portoroški sklepi. Odbojka v Sloveniji je bila praktično zradirana. Pa tudi v Mariboru. Na Športni zvezi Maribor je že delal Rudi Bračič. Poklical nas je. Ekipo Železničarja je treniral Jože Vauhnik, tam so igrale starejše, izkušene igralke. Bračič nam je dejal – to leto ste še oboji financirani, naslednje leto pa le še tista ekipa, ki bo boljša. Tisto leto smo jih prvič premagali. Železničar je nato razpadel, mi smo se pa počasi začeli dvigati. Uvrstili smo se v drugo jugoslovansko ligo, leta 1980 pa smo se skozi kvalifikacije uvrstili v prvo zvezno ligo. Za pokrovitelje smo dobili Palomo. Za tiste čase so bili res super sponzor. Dvakrat smo bili mladinski prvaki Jugoslavije. Leta 1985 pa prvič še članski prvaki Jugoslavije.«

V nogometu in košarki so usodo klubov takrat velikokrat krojili sodniki. Kako je bilo to v odbojki?
»Milan Primec in drugi iz moške odbojke so vedno trdili, kako sodniki pomagajo ekipam na domačem igrišču. V ženski odbojki tega po mojih izkušnjah ni bilo veliko. Morda nam je sodnik ukradel zmago le enkrat, v Beogradu. Pri ženskah je bilo v glavnem vse korektno, sodniki niso veliko vplivali na rezultate.«

Takrat še v Mariboru ni bilo ustrezne dvorane. Igrali ste v šolskih telovadnicah, nato v Hali C. Kako se spominjate tistega obdobja?
»Drugo ligo smo igrali v I. gimnaziji. Spomnim se, da smo takrat tam igrali tekmo pokala Jugoslavije s prvoligašem Rijeko. Naši navijači so povsem napolnili telovadnico, bili so le en meter oddaljeni od mejne črte igrišča. Poskrbeli smo za veliko presenečenje in jih premagali. Treniral jih je takrat zelo znan trener Brozić. Tolkel se je po glavi in mi rekel, kako je bil neumen, da je sploh pristal na to, da se tekma igra v takšni dvorani.«

V družbi stenic

Prva jugoslovanska liga je bil tudi velik organizacijski zalogaj. Kako ste potovali?
»Na začetku smo potovali z vlakom. Nato nam je Paloma kupila kombi. S kombijem in osebnim avtomobilom smo potovali do Osijeka, v Srbijo pa še naprej z vlakom. To so bile prave dogodivščine. Pravzaprav kar grozne. Spomnim se, da smo hodili na prvomajske turnirje v Beograd. Zaradi praznikov je bila na vlaku grozna gneča. Čeprav smo imeli rezervirane sedeže, v Zidanem mostu skoraj nismo mogli na vlak. S torbo sem stal na stopnicah vagona, naša dekleta pa na hodniku pred vrati. Na stopnicah sem stal do Radeč. Nato smo celo pot do Beograda stali. Enkrat smo ob vrnitvi iz Niša stali vse do Zagreba. Šele nato se je vlak toliko ‚spucal‘, da smo lahko sedli. Spomnim se tudi potovanja iz Srbije. Takrat smo imeli rezervirane sedeže v kupejih. Pa ni šlo vse gladko. Cel vagon je bil brez luči. Ponoči nas je začelo nekaj pikati in gristi. Bile so stenice. Popikan sem bil po nogah, na vratu sem imel od pikov rdečo ogrlico. V hotelski sobi sem se slekel in začel iskati. Našel sem tri stenice. Vedel sem, kaj to je, saj sem se jih spomnil iz mladosti. Ko sem prišel nazaj v Maribor, sem hitro slekel vso obleko in vse odnesel v keson.«

Veliko Štajercev še zdaj pomni leti 1985 in 1986, ko ste postali prvaki. Dvorana Tabor je bila vedno polna.
»Tekma proti zagrebški Mladosti je leta 1986 odločala o prvem mestu. Na tekmah smo v tistem času imeli po dva, tri tisoč gledalcev. Takrat jih je bilo v dvorani Tabor skoraj pet tisoč, nekaj sto jih je bilo še zunaj. Takratni direktor Andrej Lešnik jih zaradi varnosti ni želel spustiti v dvorano. Zmagali smo s 3:1. V četrtem nizu se je tekma lomila. Vodili smo 14:11. Takrat se je igralo še do petnajst točk. Mladost je izenačila, mi smo pa nato povedli s 15:14. Naš servis je padel na črto, linijski sodnik je pokazal, da je žoga izven igrišča. Toda glavni sodnik je pokazal točko za nas, ki je pomenila našo zmago in naslov prvakinj. Zanimivo – tiste tekme ni želel soditi nihče. Nato je le pristal Slobodan Milošević, sedaj generalni sekretar Odbojkarske zveze Srbije. Vprašanje, kako bi se drugače razvila tekma. Še sedaj sva v dobrih odnosih, pred kratkim mu je moj sin Igor v Beograd nesel tudi fotografije s tiste tekme.«

Dekleta so morali stražiti

Predvsem moški del publike ne pomni le zmag. Če bi takrat že izbirali miss športa, bi v ekipni konkurenci nedvomno zmagala vaša dekleta.
»Absolutno. V Srbiji se jih še sedaj spominjajo. Nekaj let nazaj smo šli v Beograd in smo se dobili s funkcionarji tistega časa. Prišel je celo Aleksandar Boričić, sedanji predsednik Evropske odbojkarske zveze. V ženski reprezentanci nekdanje Jugoslavije je bil on pet let selektor, jaz sem bil njegov pomočnik. Sedeli smo v bifeju in obujali spomine na stare čase. Takrat je nekdo dejal – mi smo bili na vaše punce naravnost nori! Še sedaj se jih spominjajo. Eden je naštel kar osem igralk. Vprašal sem ga – kako? Odvrnil mi je, da je v Mariboru služil vojsko, hodili so na vse tekme. Vprašal me je, kako sem lahko to mirno gledal. Pa sem mu rekel, da sva s pomočnikom Dragom Drevenškom raje gledala druge punce, naše pa so bile zame zmaji,« se je legendarnemu trenerju na obrazu zarisal širok nasmeh.

»Punce so bile kar oblegane. Spomnim se, da smo v Bovcu bivali v hotelu skupaj z moško ekipo ravenskega Fužinarja. S trenerjem Nove Gorice, mojim dobrim prijateljem, sva vzela stole in sedla na hodnik pred njihove sobe. Fantje iz Fužinarja so čakali na stopnišču, kdaj bova odšla. Tam sva bila do treh ponoči, potem so se le pobrali.«

Danes ima v vrhunskem športu ključno vlogo denar. Kako je bilo takrat?
»Imeli smo pravilnik, plačila so bila odvisna od kakovosti. Nobena ni dobila na mesec več kot 200 ali 300 nemških mark, kasneje 400 mark. So pa bile vse punce, razen Ksenije Pejović, tudi zelo pridne in dobre študentke. Zdaj imajo vse dobre službe.«

Zakaj ste se leta 1986 poslovili od Branikovega trenerskega stolčka?
»Zdaj ugotavljam, da smo bili s to generacijo predolgo skupaj. Ko smo bili drugič prvaki, je bila med nami že zasičenost. Rekel sem, da ne bom več trener. Vsi iz upravnega odbora so bili začudeni. Rekel sem, da bi bilo dobro, da me nekdo zamenja. Drago Drevenšek ni želel, pa so ga nato le prepričali. Sam sem potem šel v slovenski zamejski klub v Trst.«

Petnajst veličastnih
Pod vodstvom Edija Dolinška so v zmagovalnih sezonah 1984/1985 in 1985/1986 igrale Aleksandra Bezjak, Zvezdana Peljušič, Barbara Kislinger, Metka Stepančič, Ksenija Pejović, Duška Czurda, Mojca Voh, Nevenka Vidic, Alenka Lešnik, Ksenija Pregl, Helena Žnidarič, Mojca Lipovec, Eva in Irena Dolinšek ter žal že pokojna Manuela Krajnc. Večina deklet se še sedaj redno dobiva, skupaj rekreativno igrajo odbojko.

Moč je ubila odbojko

Kako bi primerjali odbojko tistih časov s sedanjo?
»Še sedaj trdim, da se je takrat igrala lepša odbojka. Predvsem bolj kombinatorna, imeli smo naštudiranih več akcij. To se sedaj bolj malo igra. Tudi zaradi tega smo takrat imeli več publike, saj je bilo bolj zanimivo. Mogoče je to res bila romantična odbojka, kot mi je pred kratkim dejal en novinar, toda gledalce je privabila. Odbojka je napredovala, povečalo se je število treningov, večja je fizična moč, bolj je enostavna. Toda ta moč je ubila odbojko. Je pa bila ta moja generacija igralk že takrat fizično izjemno dobro pripravljena, po testih celo bolje od sedanjih igralk.«

Branikovke so v samostojni Sloveniji serijske prvakinje. Kakšen je v Mariboru sedaj interes deklet za odbojko?
»Zelo velik. V zadnjih dveh letih smo pobrali skoraj vse naslove prvakinj v vseh kategorijah – od najmlajših do članic. Imamo široko in dobro bazo, iz katere bomo dobili dve, tri vrhunske igralke. Hendikep je to, da je slovenska populacija dokaj nizka, redke so visoke punce. Zdaj začnejo trenirati že v drugem, tretjem razredu. Takrat se še ne vidi, katera bo visoko zrasla, težko je selekcionirati. Meni je bilo včasih lažje, na šolskih prvenstvih se je pri dekletih v sedmem razredu že videlo, katera bo visoka. Dobro sem sodeloval tudi z učitelji telesne vzgoje. Za prihodnost mariborske ženske odbojke pa se ne bojim. Klub je urejen, dober je tudi trenerski kader. V Sloveniji smo daleč pred vsemi. Mi imamo široko bazo, Kamnik, naš največji konkurent zadnjih let, pa ne. Srečo imamo tudi s pokroviteljem, brez Nove KBM bi verjetno že bili na tleh. Poglejte le moški klub, ki že nekaj let ne more dobiti generalnega sponzorja. Naša prednost je tudi, da je Maribor univerzitetno mesto in številna naša dekleta k nam pridejo tudi zaradi študija.«

Vasja Košti