Njegov atelje je mariborski arhiv v podobi, saj so ga motivi našega mesta vedno znova navdihovali. On sam pa je bil navdih svojim študentom, ki ga upravičeno imenujejo »legendarni profesor«.


Rodili ste se v Slovenj Gradcu, kot študenta vas je zamikal Zagreb, vendar je Maribor ostal stalnica, genius loci v pravem pomenu besede. Za večino svojih del ste motive našli ravno tukaj. Kako pa doživljate mariborski umetniški milje, je kdaj pritiskal na vas s svojo majhnostjo?
»Štajerska ima širino in toplino. Da bi se selil, nisem nikdar razmišljal. V Ljubljani so me radi videli, tudi odzivi kritikov in kustosov so bili dobri. Tam sem zlahka komuniciral, če pa si preveč razstavljal pa spet ni bilo v redu. Tam so te spustili samo do določene meje. V slovenskem prostoru sem kdaj pogrešal sogovornike, ampak sem to kompenziral s potovanji pa tako, da sem bil prisoten tudi v drugih okoljih, kot je Zagreb, Beograd … vsaj določen čas.«

Ludvik Pandur, akademski slikar in profesor. Foto: Dejan Bulut

Prešernov dan še odmeva, kritike, ki se pojavljajo zadnja leta, izpostavljajo mačehovski odnos države do umetnikov, tudi kulture nasploh. Kako to doživljate sami?
»Težko je iskati pravo formulo, umetnosti gre včasih nekoliko bolje, včasih nekoliko slabše z ozirom na kontekst, v katerem nastaja. Za umetnost, ki nastaja v slabših časih, je presunljivo to, koliko stvari je kvalitetnih, izrazno močnih! Pri nas imamo, paradoksalno, izjemno umetnost, kljub ali morda prav zaradi pogostokrat katastrofalnega odnosa družbe in oblasti do umetnosti ter njune naklonjenosti diletantizmu in plehkosti. Imeti dobro umetnost in imeti hkrati slab odnos do nje?! Vremena, ki bi se Kranjcem zjasnila, še nekako ne gre hitro pričakovati. Čeprav globoko potlačena, pod pritiski tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, je umetnost vedno bila! Časi so takšni, da moraš razmišljati, ali si boš barvico nesrečno kupil ali ne, ali si boš lahko privoščil to, kar si brez vprašanja lahko privošči David Hockney … Te dni poslušamo kritično ubrane, povišane glasove. To je del narodove zavesti, to je duhovna dediščina. Kaj pa mi z njo počnemo, še romansko ali rimsko ali kaj vem kakšno, prvobitno slovansko … Gre za nekaj, kar je dobro in tudi kar nas ozavešča takrat, ko se nekje izgubimo, ko nam ni čisto jasno, ko postaja vse kaotično … Odnos do kulture nas ohranja.«

Znani psihoterapevt Viktor Frankl, ki je preživel taborišče, pravi, da ima umetnost pomembno vlogo, saj ponuja rešitve, ki jih druge stroke ne, niti zdravniki niti duhovniki. Kaj je poslanstvo umetnosti?
»V novejšem času je to slogan to make people think! Drugo pa je pomembna terapevtska vloga umetnosti. Umetnost potencira duševni mir, umirja človeka. To izhaja že iz teorije, kako vplivajo zaobljene ali zalomljene linije. V umetnosti je pomembno opozarjati na stiske, dvome in dileme človeštva.«

Vaš poklic ste si izbrali precej zgodaj, kdaj in kako se je vse skupaj začelo? Ob širokem izboru različnih zvrsti in medijev, je bilo najbolj prepričljivo očitno ravno slikarstvo. Zakaj?
»To vprašanje je na prvi pogled lahko, vendar ni tako. Nekaj časa, ko sem bil čisto majčken: oče slika – krasno, oče slika v ateljeju – fino! V parku pri divjih kostanjih je bilo eno deblo, to je bilo moje prvo stojalo. Oče je imel včasih v enem razredu na I. gimnaziji, kjer je tudi učil, atelje, kjer je dišalo po barvah. Ko je odšel na učiteljišče, je moral to izprazniti in nato je slikal v stanovanju, v dnevni sobi. Jaz pa sem bil tako … malo sem bil živahen pa je bil včasih celo hud name in je rekel: »V šoli si priden, doma pa nagajaš; ali ne bi bilo raje obratno?« Na koncu smo se na ta račun vsi smejali, sem pa lahko bil zraven, če sem pri miru sedel in gledal. Vse do leta 1972, dokler ni dobil ateljeja na Maistrovi 19, je oče slikal doma. Ob vsem, kar je sproduciral, in to ni majhen opus, pa ni bilo ene packe, čeprav je bil temperamenten slikar. V potezi je znal zajeti dušo kmeta ali prekmurske ravnice. No, jaz pa sem kdaj seveda popackal in potem sem moral čistit. Rad sem imel viteške filme in ko sem začel spoznavati renesanso, kar je šlo skupaj, sem začel spoznavati te slikarije, to je bilo impresivno! Tudi risanke, Disney, vendar pa moj oče ni slikal od črte do črte, kot je to v risankah. Najprej sem hotel biti gasilec, potem kemik in je po hiši pokalo, da je bilo veselje in tudi sliko alkimista sem naredil. Ko je kemija popustila, sem začel intenzivneje risati. Od očetovega slikarstva sem se vsake toliko oddaljil in spet približal … V šoli nisem imel najboljšega pedagoga, če nisi od roba do roba poštrihal, ni bilo dobro. To me je odbilo. Cel letnik gimnazije sem rabil, da sem to prebavil in začel slikati. Razmišljal sem o kostumografiji in scenografiji, ker sem za svoje lutke kot otrok izdeloval kostume iz papirja in iz kartona oblikoval scenografijo. Sicer pa sem tudi kiparske probleme reševal na slikarski način, zato slikarstvo nikoli ni bilo vprašanje.«

Atelje 2017. Foto: Dejan Bulut

Že kot otrok ste imeli možnost potovati in videti zgodovinska mesta, najboljše galerije, znane umetnike. Alberto Burri vas je zgodaj očaral, tudi Picasso in drugi modernisti, a pot do vašega abstraktnega jezika je bila še dolga. Kdaj ste ga začeli ozaveščati v lastnih delih?
»V začetku 60. let, ko sem bil z očetom v Italiji, sem videl krasne stvari. Villa Borghese, Galleria D’arte Moderna, kjer sem pri dvanajstih prvič videl Picassa, Braqua, Van Gogha in čuda stvari, med drugimi Alberta Burrija – žakl je bil! Il grande sacco. In ena čudovita pastozna rdeča barva in to je tako krasno špilalo, bilo je tako žlahtno. In žakelj je bil zlat kot na kakšni ikoni. Še vedno sem sicer preferiral lepe gladke renesančne zadeve, Botticellija, Toskance, Umbrijce … Očetu so bili všeč Benečani. Vse to še globoko nosim v sebi. Zgodaj, pri desetih letih, preden so me z ravnili in črtali ter tušem zamorili do kraja. Oče je celo shranil mojo prvo abstraktno sliko in do tega imam še sedaj nek določen odnos. Tudi na Akademiji so nam klasike, renesanso predavali izraziti abstraktni slikarji, to je bila očetova generacija. Spomnim se, da smo v prvem letniku z ogljem risali portret in jaz sem narisal mimetično krasno, ves navdušen, kako bo to fajn in zagotovo bo mentor Ljubo Ivančić zadovoljen … Nato pride in pravi: »Kolega, ali imate krpo za oglje?« in zbriše z eno potezo vse! »Kolega, ne jezite se, z brisanjem se lahko izognemo marsikateremu zlu, medtem ko se slednje od nebrisanja samo nabere.« Profesor Mezdjić nastopi šele v 3. in 4. letniku, pri njem sem diplomiral, njegov pariški, bonnardovski pristop sem skoraj povsem odklanjal: »Fino, fino, kolega, a do svobode je še dolga pot,« je pravil in šele na podiplomcu mi je Hegedušić namignil, da je tako »mezdjićevski« slikarski lirizem tudi moja značilnost in da se bom k temu še vrnil. In potem se je to kmalu res zgodilo.«

Vaši mentorji na Akademiji v Zagrebu so pomembno vplivali na razvoj vaše umetnosti pa tudi osebnosti ter vam hkrati dajali svobodo, risarske tlake tako rekoč ni bilo. Ste se pa na tej točki morali začeti soočati s samim seboj. Tudi vaši študenti se radi spominjajo tega, da ste jim puščali svobodo izražanja in jih niste ukalupljali. Iz pogovorov z njimi lahko rečem, da vas zelo cenijo, kakor so generacije poprej cenile že vašega očeta, ki je bil prav tako spoštovan pedagog.
»Že staremu očetu so rekli, da lahko izbira, kaj bo postal. Oče je zelo hitro želel postati umetnik. Njegov stric, sam akademski slikar, ga je pripravljal na sprejemne, oče si je kasneje izposodil denar in odšel v Zagreb na Akademijo. Tam se je zelo dobro razumel z Ljubom Babićem pa tudi s Tomislavom Križmanom, znanim grafikom. Oče je s študenti zelo rad delal. Sam sem neštetokrat poslušal: »Tvoj oče pa me risanje uči,« kar me je imponiralo in zato odločitev, da sam postanem pedagog, ni bila težka. Vedno je bilo zabavno, študenti so bili talentirani. Dober občutek je bil, da je bilo veliko dobrih in uspešnih študentov. Krasno pa je bilo tudi, da sem imel dovolj časa in sem lahko vedno ustvarjal še svoje stvari. Imel sem veliko srečo, da sem s tistim, kar sem želel postati, postal, ker s tem, kar sem postal, lahko komuniciram. Četudi je človek najbolj osamljen ali Schopenhauer ali Nietzsche
ali bavarski kralj Ludvik II., vsak je družabno bitje in če ti ne uspe komunicirati … Vesel sem, da sem nagovoril ljudi in sem lahko to dajal tudi naprej, mentorji so me navdušili za celostno početje.«

V ustvarjalnem procesu prihaja tudi do blokad, premorov. Verjetno je to čas novih iskanj. Kako ste se sami soočali s takšnimi obdobji, kaj je takrat umetniku v uteho?
»Predvsem to, da se giblje, potuje, da komunicira, da se odloči za premor. Če se ne odloči za čisto pavzo, da se vendarle poskusi v drugem mediju, da gleda drugačno likovno umetnost, da bere drugačno novo literaturo … In potem se kolesje ponovno zažene. Umetniški miselni procesi se ne soočajo, če si zaprt v školjčni lupini, takrat se lahko zgodi zdrs ali daljša kriza, moram pa reči, da se mi na srečo daljša kriza ni zgodila. Veste, starejši model kot sem, bolj sem prepričan, da sem imel zelo veliko srečo, da se je vedno nekaj zgodilo, preskok iskre, pa naj bo to prizor zapuščenega psa na obrobju mesta in tisto, kar je ulica vedno bila – neusmiljena, vulgarna, groba, lirična, očarljiva … ali nesmiselna potrošnja, ki je že bila takrat. Sprehod je bil čisto dovolj in tako so začeli nastajati ciklusi. Še posebej ljuba sta mi cikla Tribune in Omizja.«

Foto: Dejan Bulut

V vaši delih se pojavlja coincidentia oppositorum, če si pomagam z Nikolajem Kuzanskim, skladnost nasprotij, kar je razvidno v motivih urbano – krajina pa v dialogu figuralnega z abstraktnim, reminiscence severa in mediterana, še kaj bi se našlo. Sami pravite, da je v vsaki lepoti tudi nekaj strašljivega. Je to bitka med erosom in tanatosom, brez enega ni drugega?
»Zanimivo je, kako sem doživljal na primer resnobno gotsko smrečje okoli mariborskega mestnega parka pri igrišču pa potem do Kalvarije. To je bilo nekoč tako na gosto poraščeno s smrekami, ki so bile kot katedrale, da je bilo ob vsej tej lepoti zaznati določen občutek srhljivosti. Recimo Botticellijeva Simonetta, neskončno lepa, a bolna. Pa ob mehkobi kaj oglatega, Raffaellova Sv. Katarina Aleksandrijska, ob tej lepoti je nekakšen srh. Apolon in Dafne, to je tudi v življenju, če ne bi bilo tega trdega roba, se lepote ne bi zavedali. Ambivalentnost v mojih delih je potrjeval tudi dr. Matko Peić, znani umetnostni zgodovinar na zagrebški Akademiji in diplomant Sorbonne. Včasih je treba v kolesje nasuti pesek, da ne gre prelahko, ker je potem hitro lahko površinsko, začneš šarmirati in verodostojnost se začne zgubljati. Kontrasti dajejo dinamiko.«

Kot otrok ste si v parku uredili svoj imaginarni atelje, tisti pravi na Maistrovi 19 pa ponuja čudovit razgled na Piramido. Lahko bi rekli, da je vaše življenje zavezano umetnosti in naravi, nekako gresta z roko v roki, kajne?
»V času romantike so umetniki čutili enost, imeli so panteistični odnos, kar sem sam doživel kot fantek – trije ribniki, park, Piramida, lepota, ki te kar posrka. Narava je pribežališče umetnikov, iz tega so nastali moji krajinski pa tudi urbani cikli. Krajina me je vedno prevzela, po tej logiki sem zaprisežen krajinar in figuralik. Tudi oče je bil. Določene krajine sem doživljal zelo intenzivno, kar je vidno pri Španskem ciklu z oker, zlato, rumeno in modro barvo, kar ima pridih quattrocenta.«

Zefirjevo slovo, olje na platnu, 100 x 80 cm, 2014. Foto: Dejan Bulut

V tem času Homo universale ni več tako pogost, kot morda včasih. Vas pa zanima ogromno stvari, literatura, glasba, nenazadnje govorite tudi osem jezikov. Od kod ste še črpali navdih, kaj vas je motiviralo?
»Začetek 70. let so zaznamovale fotografske razstave, ki so prikazovale grozo vietnamske vojne in sestradanih na eni strani ter na drugi strani, recimo požrtije v pariškem klubu Harakiri, kjer so se prenažirali in se predajali antičnim bakanalijam na moderni način. In serija akcijskih filmov, konzumni in odlični Bondi. Pasolinijev mojstrski film smo častili, Fellinija … V našo zavest so začeli vstopati novi mediji. Tudi sam sem veliko fotografiral, na enem izmed potovanj po Španiji in Portugalski pa so mi iz avta pred hotelom ukradli mojo boljšo kamero, nakar se mi je vse skupaj precej zamerilo. Poslušali smo krasno glasbo! The Beatles, jazz, malo drugačno opero … Še vedno imam gramofon, tudi v ateljeju. Oče me je spodbujal za jezike, sam pa sem bil motiviran, svet se je v tistem času odpiral, lahko si potoval, kamor si hotel. Moja domača jezika sta slovenščina in madžarščina, predniki prihajajo iz Lendave. Ker so me zanimali stripi, sem se naučil še cirilice, potem italijanščine in španščine … včasih so me porabili za tolmača. Pri jezikih sem spodbujal tudi hčer.«

Se je z rojstvom hčere spremenila tudi vaša poetika?
»Rojstvo hčerke se pozna tudi v mojem slikarstvu, slike se namreč po tem dogodku začnejo svetliti. Z ženo sva se zelo spodbujala in soproga ima zelo velike zasluge za opus. Ker je sama likovna oblikovalka, ustvarja v tekstilu in glini, je bila dobra ocenjevalka.«

Petra Čeh


O sošolki Marini Abramović
»V Mojstrski delavnici je Marina Abramovič tudi hotela malo slikati, da vidi, kaj se dogaja, a je to počela na konceptualen način. »Jaz bi probala stare recepture,« je rekla mentorju, ampak je Hegedušić odvrnil: »Dajte. Ampak vi ste na performanski sceni že zdaj močni, ker to ste vi!«. Slikanje na magrittovski način je tako hitro opustila. Marina je bila tudi kot kolegica oseba velikega formata in širine, spoštljiva tudi do diametralno nasprotnih likovnih pristopov, kot ga je imela sama. Prišla je tudi na otvoritev moje prve samostojne razstave, ki sem jo imel spomladi leta 1971, v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, s svojim takratnim možem, konceptualistom Nešo Paripovićem.«


Ana Pandur Predin, slikarjeva hči
»Moji spomini na otroštvo so bogati in raznoliki. Zaznamovala in oblikovala so me številna potovanja po Evropi pa tudi po Ameriki. Obiskovali smo galerije, muzeje in kulturne znamenitosti. Oče je s svojim neverjetnim, preglednim znanjem vselej pojasnjeval in razlagal dela, ki smo si jih ogledovali. Skoraj nevede so vse te informacije postale del mojega videnja sveta, krojile so moj pogled na svet ter umetnost in za to bom staršema vselej neskončno hvaležna. Po drugi strani pa je moj oče tudi neverjetni pravljičar, ki je znal vsak sprehod po parku, Piramidi ali Kalvariji, spremeniti v pustolovščino. Ko sem bila deklica, je ob večerih lahko tudi ure dolgo pripovedoval in bral pravljice. Vesela sem, da sta zdaj te njegove domišljije in radodarnega razdajanja deležna tudi moja otroka, ki naravnost obožujeta svojega dedija.«


Natalija R. Črnčec, prof. lik. umet. na I. in II. gimnaziji Maribor
»Profesor Ludvik Pandur je bil pozoren usmerjevalec naših iskanj v svetovih ustvarjanja, hkrati pa tudi zgled človeka, ki živi slikarstvo. Znal je pristopiti z vso spoštljivostjo do naših svetov, ki so se počasi oblikovali. Vedno je našel res pravi trenutek, da nas je s stavkom, knjigo usmeril naprej. Njegov stavek »malat pa znate« je bil izrečen s tolikšno težo, da sem ga sprejela s hvaležnostjo in vso odgovornostjo do slikarskega početja.«


Ludvik Pandur

Akademski slikar in profesor Ludvik Pandur je rojen leta 1947 v Slovenj Gradcu. Leta 1949 se je družina preselila v Maribor. Študiral je na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in leta 1970 diplomiral pri prof. Antunu Mezdjiću. Med leti 1970 in 1972 je bil na podiplomskem študiju v Mojstrski delavnici, ki jo je vodil prof. Krsto Hegedušić in kjer je bila njegova sošolka svetovno znana performerka Marina Abramović. Na Oddelku za likovno umetnost mariborske Pedagoške fakultete je bil zaposlen od 1973, najprej kot asistent, od 1998 pa kot redni profesor za slikarstvo. V letu 1995 je bil gostujoči profesor na School of Fine and Performing Arts Univerze Montclair, New Jersey, ZDA, kjer se je predstavil z obsežno samostojno razstavo. Veliko je razstavljal doma in po svetu (Dunaj, Madrid, London, New York …). Odkar je od leta 2013 upokojen, intenzivno dela v svojem ateljeju na Maistrovi ulici. Ob 70. jubileju, ki ga je praznoval lani, se mu je z razstavami poklonilo več galerij (DLUM, ZDSLU, Cankarjev dom, Grajsko razstavišče v Ravnah), kot zadnja v tej vrsti se je pred tednom dni zaprla v mariborski Galeriji Media Nox.