Bil je rokometaš, nogometaš, plavalec, jadralec in igralec hokeja na travi ter dolgoletni urednik športne redakcije Večera. Poročal je s treh zimskih olimpijskih igrah (Innsbruck, Sarajevo in Lillehammer) in treh letnih (Moskva, Los Angeles, Seul). Pustil je sled pri organizaciji tekme za Zlato lisico. Lani je praznoval 80. rojstni dan in je športno še vedno aktiven.


Gospod Kancler, kako ste?
»Saj veste, kako je v teh letih, ko začne škripati. Ampak se ne dam. Še vedno dvakrat tedensko igram tenis. To me skupaj z mojimi starejšimi kolegi drži pokonci. Rado Pavalec, Sašo Šnuderl in še nekateri bivši nogometaši. Vsi okoli teh let. Ne gre za vrhunski tenis, igramo za pivo (smeh), veliko se kregamo, govorimo. Najbolj luštno je tisto po tenisu, ko se usedeš in obujaš spomine. Redno pa s tem rekreativnim tenisom hodim na svetovna prvenstva. To sva začela s pokojnim Bergantom in praktično obšla ves svet. Z Jožetom Jagodnikom sva bila v Montrealu. To so ta novinarska prvenstva, kjer se dobivajo tudi teniški igralci. Vsako leto hodimo po teh prestolnicah.«

Z Annemarie Moser.

Torej ste ostali zvesti športu?
»Rekli so mi, da če pri teh letih ležeš na kavč, umreš. Vajen sem gibanja. Moji kolegi, Tone Vogrinec, Saša Geržina in drugi iz ‘zlate jeklenke’ smo skupaj že 60 let. To je že redek slučaj. Redno se dobivamo, prejeli smo celo nagrado Ezleka. Geržina in Vogrinec sta prešla na golf, kar pa mi ne ustreza. Vse življenje sem tekal za žogo in tenis mi zdaj bolj ustreza. Na Taboru je zdaj boljša dvorana kot tista na Braniku, kjer je podlaga pretrda. Vsi imamo že težavo s hrbtenico. Na Braniku sem športno rasel, se ukvarjal s športom, ko še ni bilo Lukne. Ko sem končal rokometno kariero, sem se s kolegi vrgel v rekreativni tenis. Selitev na Tabor so mi očitali. Saj veste o rivalstvu levega in desnega brega. A sem jim hitro zamašil usta. V petdesetih letih, ko smo v Mariboru začeli s hokejem na travi, sem bil član Železničarja. Tako jim v šali povem, da sem najstarejši član Železničarja. Z rivalstvom levega in desnega brega nisem imel težav. V novinarstvu sem vedno pazil, da držim ravnotežje. To mi je prišlo prav.«

V veliko športih ste se preizkusili in osvajali odličja.
»Rokomet je bil krona športnega udejstvovanja. V tistih dvajsetih letih sem doživel vse, igral še veliki rokomet v I. zvezni ligi. Od petega do osmega razreda gimnazije sem imel velike težave. Če si šel v Skopje ali Sarajevo, si z dolgimi potovanji v šoli zamudil dan ali dva. Vrhunski veliki rokomet je bil zelo zanimiv. Tam so bili močni Nemci in Jugoslovani. Tisti povprečni pa je bil precej dolgočasen na tako velikem igrišču. To je bila luštna epizoda v mojem udejstvovanju, ker sem še eden redkih živih, ki so v petdesetih letih igrali veliki rokomet.«

Z Ingemarjem Stenmarkom. Vir: Bogo Čerin

Kako pa je bilo z drugimi športi?
»Takoj po osvoboditvi sem bil član plavalnega kluba. Ta je bil v zveznem merilu zelo močan. Kot otrok sem bil dober v prsnem slogu, bil pa sem tudi republiški prvak v skokih v vodo. Ampak mi mlajši smo bili vedno v senci starejših, mojega brata Kurta in bratranca Borisa Ošlaka. Po plavanju sem prešel v Ljudski vrt in začel z nogometom pri Braniku. Evgen Bergant nas je učil lepega vedenja pri nogometu in tehniko metanja žoge iz avta v kazenski prostor. Za nogometom so bili na tem igrišču treningi velikega rokometa. En dan sem se pridružil rokometašem. Ti so uvideli, da sem imel smisel za žogo in močan strel. Tako sem pristal v rokometu. Veliki rokomet smo igrali do leta 1955, bili smo slovenski prvaki in se uvrstili v zvezno ligo. Turneje v Nemčiji so bile nepredstavljive. V začetku petdesetih let je to bila rariteta. Vem, da je eden izmed soigralcev ostal kar v Nemčiji, zame pa je moral predsednik kluba jamčiti, da bom prišel nazaj. Pred potjo sem moral kar trikrat iti na urad za notranje zadeve.
Prvi v Sloveniji smo začeli igrati mali rokomet in bili takoj najboljši. V šoli, na I. gimnaziji, smo z Daneuom in Kačičnikom bili srednješolski prvaki Slovenije. Iva Daneua se spominjam, saj je imel zelo rad ta mali rokomet. Nikdar ga ni igral redno, si pa moral žogo vreči na Pivota, on je tisto visoko žogo pograbil in zadel. Ta naslov nam je kar koristil, takratni ravnatelj Ivan Rudolf je bil športno svetovljanski.
Maturiral sem leta 1957, s Češke pa je prišel Jože Pogačnik, filmski režiser, sicer Mariborčan. V Pragi je videl hokej na travi. Mi, ki smo v Ljudskem vrtu gravitirali, smo na takratni ploščadi, kjer zdaj stoji Lukna, začeli s hokejem na travi. Bili smo prvi v Sloveniji, takrat še ni bilo klubov v Murski Soboti in drugje. Športni dogodki so bili doživetje. Čakal si soboto in nedeljo, da si lahko dobro jedel. Rokometaši smo šli na gostovanje v Koper ali Izolo, tehnični vodja pa je bil Ernest Marguč. Če smo zmagali, smo se ustavili na Trojanah na pohanih piščancih. Cel teden si čakal na tiste pipike.«

Kdaj pa se je začel ta prehod od športa k športnemu novinarstvu?
»Bil sem član tudi brodarskega društva Sidro. Drava je takrat živela, ob vikendih je bilo vse belo na gladini Drave. To smo sedaj zanemarili. Takrat smo bili uspešni in zelo veliko potovali. Tekmovali smo na Donavski regati, ki se je začela v Osijeku, končala pa v Beogradu. Veliko je pomenilo, če si kak dan preživel v Beogradu in si ogledal nogometno tekmo Crvene zvezde, Partizana ali BSK. Leta 1953 sem kot srednješolec prišel v športno redakcijo. Po vseh teh športih, ki sem jih zganjal od sedmega leta naprej, je Zdenko Vahtar videl določen potencial v meni. Pismen sem bil in tako se je začela moja športna kariera pri Večeru. Vahtar je bil moj mentor, Evgen Bergant in Henrik Übeleis sta kasneje delovala v Ljubljani. Prevzel sem pisanje za beograjski Sport pa zagrebški Narodni šport, sedanje Sportske novosti, pozneje še za avstrijska Tagespost pa Neue Zeit. Pri Večeru sem ostal do upokojitve. Praktično z najdaljšim stažem. Konec sedemdesetih sem postal urednik športne redakcije. Celo mojega mentorja Vahtarja sem prekašal po dobi urednikovanja. To je bila moja ljubezen, v vseh športih sem bil doma, v določenih, rokometu, nogometu, smučanju, še bolj.«

Peter Kancler. Vir: Danilo Cvetnič

Veliko časa v športnem novinarstvu ste posvetili poročanju s tekem alpskega smučanja.
»Peter Dekleva pri Delu, Jože Pogačnik iz Dnevnika in jaz smo bili ekipa, ki je hodila na tekme svetovnega pokala. Praktično vsa zimskošportna središča v Evropi smo obiskali. Smučanje je bilo takrat v vzponu in pri nas glavni šport. Nogomet ni mogel priti zraven. Pridružili so se nam novinarji iz drugih republik, ki o smučanju niso veliko vedeli. Ker smo v Sloveniji naredili takšen bum, so se morali k temu priključiti. Spomnim se prvih let Zlate lisice, ko niso razlikovali slaloma in veleslaloma.«

Mnogi novinarji, ki se upokojijo, še naprej pišejo kolumne, svetujejo in se podpisujejo pod članke v medijih ali pa pišejo spomine in zbornike. Kljub bogati karieri, športni in novinarski, ste šli stran. Zakaj?
»Tukaj sem bil čisto poseben. Ko sem se upokojil, nisem več prestopil praga uredništva. Iz enega razloga. Da ne bi skozi vsa leta mojega urednikovanja in športne preteklosti ti mladi, ki so prišli, imeli občutek, da jih hočem učiti. Nisem bil za te stvari in sem prekinil. Vsega tega, več kot 40-letnega športnega udejstvovanja, potovanj, pisanj po dežju in snegu, sem imel dosti. Užival sem, da sem lahko sedel pred televizor in si ogledal res izbrane vrhunske športne dogodke. Ko sem bil aktiven, jih nisem mogel izbirati, še posebej na velikih tekmovanjih, kot so bile olimpijske igre. Mnogo glavnih stvari, češnje na torti, sem skoraj zamudil, ker sem po teh velemestih in hodnikih tekal za našimi tekmovalci, da sem dobil izjave. Prav rad sedem pred televizor, čeprav je te ponudbe zdaj preveč. Praktično si lahko ves dan na kavču. Na televizijskem sporedu si označim dve ali tri stvari, v katerih zares uživam. Druge stvari spremljam občasno, preberem v časopisju ali pa se pogovorim s prijatelji.«

Najbrž najbolj spremljate smučanje?
»Smučanje in nogomet. Tukaj sem bil doma. Tehnika je šla blazno naprej, konkurenca pa se mi zdi nekoliko manjša. Že vnaprej veš, da bo Shiffrinova zmagala. Morda malo podcenjujem, ker sem bil emotivno vezan na te stvari. Ne moreš pa primerjati, kako so takrat potekale priprave.«

Pri prvi tekmi za Zlato lisico leta 1964 ste bili zadolženi za tisk. Kaj je to takrat pomenilo?
»Zlata lisica je bila vrhunska prireditev v tedanji Jugoslaviji. Imeli smo med 100 in 150 novinarjev. Še preden je tekmovanje postalo del svetovnega pokala, smo tudi imeli mariborski slalom za moške, ki je potekal na Ribniškem Pohorju. Nastopal je celo Jean-Claude Killy, kasnejši olimpijski zmagovalec.«

Lisica je zaznamovala Maribor.
»Ne samo mesto, ampak v Evropi je pomenila novost. Ko so prišle smučarke in videle, da bo cilj na 400 metrih nadmorske višine, so se prejele za glavo. Od petka do nedelje so se lahko sprehodile po mestu. Druga prizorišča so vasi, visoko v hribih. Iz smučarskih koč se niso spuščale v nižino. Čeprav je Maribor majhno mesto, so bile presenečene. Poskrbeli smo za vrsto novosti. Izbirali smo prvo miss leta 1964, tehtali smo zmagovalko in ta je od Šumija dobila toliko slaščic, koliko tehta. Zmagovalka leta 1967 Marie France Jeangeorges je tehtala 70 kilogramov. Nagrado so ji v hotelu Slavija nato ukradli.«

Tekma je bila spet prestavljena. Je to usoda nizkoležečega smučišča?
»Je stalna spremljevalka tega fenomena. To je Senčarjev otrok. Senčar je tukaj šel z glavo skozi zid, zraven še Čop in Kožuh. Ti trije so začeli iz nič. Veliko bi lahko govoril o pripravah proge, šele na četrti ali peti tekmi smo prišli do snežnega cementa. Logično je, da je na tej nadmorski višini prišlo do težav. Spominjam se, da v 15 letih, ko sem bil sekretar v organizacijskem odboru, praktično na eni ali dveh tekmah ni bilo težav s snegom. Za Maribor je značilno, da je zadnji teden starega in prvi teden novega leta prišla odjuga. In še danes se spominjam sej, ko smo se držali za glavo, ko se je sneg topil. Na ta račun so začeli zbijati šale. Kljub tem selitvam je to zame še čudež, da so jo v 54 letih selili le devetkrat. Proga je nizko, tudi zime so zdaj povsem drugačne.«

Tekmovanje je močno zaznamovalo mesto, konkurenca med organizatorji pa je vse večja. Zaradi omenjenih težav obstaja nevarnost, da bi se lahko čez čas od tekme za svetovni pokal poslovili. Za zdaj smo do leta 2021 na varnem.
»Po mojem bi bilo nujno boriti se za dve stvari. Najprej za drugi datum. Pri FIS se bo težko izboriti zanj. Druga stvar je, da me je pri letošnji lisici kot opazovalca začudilo, da ni bilo načrta B s ciljem na trikotni jasi. Če bi cilj bil tam, bi jo letos imeli v Mariboru. Senčarjev ponos je bil cilj v dolini pred 15 ali 20 tisoč gledalci. Pri teh zimah to ni več mogoče. Zlata lisica je polega nogometa in festivala Lent ena izmed treh osebnih izkaznic mesta. Turizem ni šel v korak s tem. Pohorje in Drava sta bisera. Na Dravi vlada mrtvilo, na Pohorju je veliko hotelov praznih ali zaprtih. Kaj bi Ljubljana dala, da bi namesto Šmarne gore imela Pohorje? Oni bi delali čuda, kaj šele druga svetovna mesta.«

Milan Lazarević