Sašo Grajf je na olimpijskih igrah nastopil kar petkrat, dvakrat v tekih in trikrat v biatlonu.


Kot najstnik je nastopil na igrah v Sarajevu, štiri leta kasneje je bil član tekaške reprezentance v Calgaryju. Takoj po teh igrah leta 1988 je presedlal k biatloncem in leta 1992, kot član slovenske reprezentance, nastopil v Albertvillu.

»Čeprav sem imel normo za OI 1988, sem nekako izvedel, da so moji dnevi v reprezentanci šteti. V tistem obdobju sem veliko vadil skupaj z biatlonci, na pripravah v Ramsau sem večkrat skušal s streljanjem. Nisem bil slab. Janez Vodičar mi je rekel, da če je takšno stanje, naj preidem k biatlonu. Ko sem prišel iz Calgaryja, me niso več poslali na nobeno tekaško tekmo in sem si privoščil 14-dnevno smučanje na Bjelašnici. Tam sem dobro premislil in se odločil za biatlon,« je odločitev o spremembi panoge pojasnil trikratni športnik Maribora.

Sašo Grajf.

In kakšni so bili biatlonski začetki? »Oče Albin mi je posodil tri tisoč mark za nakup puške. Za tiste čase sem si kupil najboljšo opremo. Prve strelske treninge sem imel pod nadzorom Edija Kosija, ko je strelsko ekipo vodil Avgust Majerič. Programe treningov so nam takrat pisali Bolgari, šele v obdobju pred osamosvojitvijo pa smo prišli pod nadzor ruske šole.«

Olimpijske igre so za vsakega športnika nekaj posebnega, tudi zanj. »Bil sem star 18 let, ko sem si zagotovil olimpijsko normo. V Sarajevu sem bil na otvoritvi. To je bil veličasten občutek, dobro se mi je zdelo, da so bile te igre v naši državi. Imeli smo veliko sprejemov, po vsakem treningu nas je avtobus odpeljal na kakšno večerjo. V »Jugi« so za olimpijce znali poskrbeti. Prvič sem videl videoigre, saj je bilo tam elektronike na pretek. Tudi ostale igre so bile nekaj posebnega, sem pa jih vzel kot izkušen športnik. V biatlonu sem se našel. Biatlonci smo trdo trenirali. Lojze Gorjanc, ki me ni imel najbolj rad, je bil začuden, ko nas je videl na jutranji gimnastiki in vajah za moč. To so bili prijemi vzhodnjaških trenerjev, ki so bili uveljavljeni v biatlonskem svetu.«

Dolgo je vztrajal. Po Sarajevu, Calgaryju, Albertvillu (v Lillehammerju ga ni bilo zaradi poškodbe) in Naganu je olimpijsko pot zaključil leta 2002 v Salt Lake Cityju, imel je že 37 let. »Še zdaj ne vem, kako mi je to uspelo. Nikoli nisem veljal kot klasični primer športnika. Glavne treninge sem opravil stoodstotno, namesto regeneracije pa sem popoldneve preživljal z igranjem tenisa v Hočah. Ampak če pogledamo rezultate in dolgo kariero, je to zagotovo posledica dobrega dela, morda tudi tekanja za teniško žogico.«

Vseeno je ostal grenak priokus, ker se zaveda, da bi na igrah lahko dosegel mnogo več. »Smola je bila, da na nobenih igrah nisem bil v vrhunski formi. Verjetno kot posledica slabega tempiranja forme. V Albertvillu sem streljal ničlo, kar prinaša boj za med prvih pet, a sem bil zaradi slabega teka šele 33. Čez 14 dni sem bil v Oslu na tekmi svetovnega pokala četrti. Torej sem deset dni prepozno prišel v formo. To me je motilo, kar sem jasno povedal in zato bil nekajkrat suspendiran. Treninge sem si moral plačevati sam. Spomnim se, da sem spal pri olimpijskem zmagovalcu in svetovnemu prvaku Friedrichu Fischerju. Njegova mama mi je kuhala. Potem sem na svetovnem prvenstvu na Pokljuki bil z enajstim mestom najboljši Slovenec. Pri 36-ih letih! Zagotovo sem bil edini biatlonec, ki je moral plačevati lastne treninge. Če bi se to zgodilo zdaj, v Sloveniji ne bi bilo nobenega biatlonca. Zagotovo. V ekipi sem bil, ker sem bil dober. Pohorska trma,« je zaključil Grajf.

Milan Lazarević