Igor Fekonja Feki o glasbenem Mariboru pred več kot 30 leti.


Igor Fekonja Feki je zdaj programski pa tudi neke vrste tehnični vodja dogajanja na Poštni ulici. Ko so ga v tamkajšnjem društvu angažirali, so rekli, da so poiskali nekoga z izkušnjami, in nekoga, ki pozna sceno. Feki pravi, da je v glasbenem poslu že več kot 30 let. 30 let? A še preden Feki začne pripovedovati o teh časih, se uvodoma opraviči vsem včasih mladim zanesenjakom, danes pa starim prdcem, ker ni mogoče, da ne bi koga nehote pozabil omeniti (in obzirno računa, da bo opravičilo sprejeto).

Igor Fekonja – Feki, ozvočevalec in organizator.

Kako se je začelo?
»Začelo se je, kot ponavadi, spontano. V začetku osemdesetih smo Matjaž Drevenšek, saksofonist, Renato Ribič, trobentač, Pero Konig, bobnar, in Tomaž Toplak, kitarist, naredili bend z imenom Pje smo klapa. In res smo bili. Takrat sta bila najbolj popularna zlasti punk in ska. Mi smo bili ska bend. Stari smo bili 16, 17 let, vadili smo kar na Pošti, ker sta tam igrala Drevenšek in Ribič, sam sem sprva igral kitaro, potem sem prešel na bas, v glavnem sem se učil kar sam. Bili smo prvi tak bend s saksom ter trobento in peli smo štiriglasno, kar pomeni, da smo morali dobro poštimati vokale, kar tedaj ni bila ravno pogosta praksa. Vadili smo kot nori, imeli smo nekaj uspešnih koncertov v Mariboru, na Prvi gimnaziji, na Rotovškem trgu, v Klubu mladih na Orožnovi … in kmalu smo naredili prvih pet, šest posnetkov. Posnel nas je David Orešič, ki je imel tedaj bend D’Drava Country Dečki, Dragan Frangež Frenki nam je posodil štiri kanalnega kolutarja Tascam in snemali smo na Pošti. Tedaj je priletel mimo Smiljan Kreže od Preporodov, rekoč, dečki, to je svetovno. Tako se je začelo,« pove Feki.

Pje smo klapa.

Smiljan Kreže je bil tedaj pevec in frontman Preporoda, ki je bil poleg Lačnega Franza največja zvezda v tistih časih tu. Preporod sta konec sedemdesetih ustanovila Sašo Stojanovič, bas, in Bogdan Lozej, kitara, ki sta našla Krežeta, na polno pa je Preporod igral v zasedbi Smiljan Kreže, Sašo Stojanovič, Boris Bobek Boco, kitara, Dragan Frangež Frenki, druga kitara, Iztok Kočevar, bobni. (Čez čas je Stojanoviča na basu zamenjal Darko Čerič.)

»Upravičeno so Maribor včasih imenovali jugoslovanski Liverpool, a mirno bi mu lahko rekli tudi jugoslovanski Nashville. Tu se je poleg rocka igral tudi country, in to dolgo pred tem, preden so na jugoslovanski ravni nastale popularne country skupine,« se spomni Feki.

D’Drava County Dečki so bili tedaj, v prvi postavi leta 1980, David Orešič, akustična kitara, bas in vokal, Bojan Dobrina, vokal in kitara, Mladen Delič, kitare in vokal, Vito Krošl, kitare, vokal. Kasneje so v tem bendu igrali še Tomi Pintar, Mitja Novak, Damjan Likavec, Nino Mureškič, Milan Pečovnik Pidži, Zlatko Fišer Fiš, Janko Zorko Cota, Bogdan Lozej … Za njimi so prišli Country Kečap pa Pohorje Express itd. (Nekaj zgledno urejenega materiala o tem delu davne zgodovine je na spletni strani davidoresic.com)

D’DCD je sestavil David Orešič potem, ko je razpadel srednješolski bend Zevs. V njem so igrali Orešič in Dobrina, Oto Rimele, kitara, Mirko Kosi, klaviature, Damjan Likavec, bobni. Zevsi so se razšli, ko sta konec sedemdesetih Rimele in Kosi šla v novonastali bend Lačni Franz.

»Takrat smo bili vsi glasbeniki prijatelji,« pravi Feki. »Med nami ni bilo prevelike tekmovalnosti niti nevoščljivosti, vsi smo se poznali, se spodbujali, vsak je bil na vsakem koncertu drugega benda, vsi smo znali vse komade, družili smo se, posojali smo si instrumente in ozvočenja, pomešani smo bili na vse strani, levo–desno, gor–dol, placov za igrat je bilo ogromno, vsi koncerti so bili polni, vsak je iz solidarnosti kupil vstopnico … Koncertna kultura je bila na res visokem nivoju takrat,« pravi Feki.

 

Igre brez meja
»Nekoč nas je na nekem koncertu slišal Marko Vezovišek, ki je imel tedaj bend Maska, pred tem pa je igral tudi s Preporodom in Testamentom. Nekateri člani Maske so morali k vojakom in Marko je rekel, kaj pa če bi mi naredili bend. Poleg Markota sta prišla še bobnar Igor Pristovnik Pristi in Boco, ki sta do tedaj igrala v Maski, z mano pa še Drevenšek in Ribič. Ribiča je kasneje zamenjal Damjan Damjanovič, njega pa Gusti Skaza. Marko je bil avtor tekstov in glasbe, aranžmaje za komade smo naredili skupaj, najprej smo vadili pri Ribiču na podstrešju, ker pa smo bili preglasni, smo se preselili k Markotu v klet v njegovi hiši na Igriški ulici, par ulic naprej je stanoval Boco. Igrali smo kot utrgani, ideje so kar letele, in ko se nam je pridružil še Pero Štuhec na pozavni, smo imeli prvo tako pravo brass sekcijo v Jugoslaviji. Tako so nastali Skakafci.«

V Maski so do tedaj igrali Vezovišek, Boco, Pristi in Aleš Rupar Aligajs na basu. V Testamentu so igrali Aligajs, Dragan Frangež Frenki, kitara, Tomaž Čelofiga Fikči, druga kitara, Bojan Lubej, klaviature, Zdravko Vizovišek Drakula, bobni.

»Konec leta 1982 je bil v Hali C, kjer je zdaj Kolosej oziroma Maribox, velik koncert, hala je bila nabito polna. Igrali so Preporodi, Petek 13 in Čudežna polja. Čudežniki so žgali na polno. Beatlese tako ali tako, igrali pa so tudi Pink Floyde, The Wall je prišel ven tri leta prej. Elvič je pripeljal polovico srednje ekonomske šole za spremljajoče vokale, igrali so tako, da je trgalo gate. Z Drevenškom sva šla na ta koncert in rekel sem mu, kako dobro bi bilo, če bi tudi mi igrali tu naslednje leto.«

V Čudežnih poljih so tedaj igrali Gorazd Elvič, kitara, Rudi Jazbec Ruda, druga kitara, Zdenko Zagorac Zdenac, klaviature, Slavc Kovačič, bas, Danilo Karba, bobni. Petek 13 so bili Iztok Jančič, kitara in vokal, Sašo Stojanovič, bas, Drakula, bobni. Žgali so hard rock na polno.

»No, naslednje leto smo Skakafci res igrali v Hali C. Bili smo predskupina Pankrtov. Hala je bila spet nabito polna, mi pa smo bili uigrani kot šus,« pravi Feki. »Kmalu po tem smo naredili prve profesionalne posnetke šestih komadov v starem studiu v kleti pod tedanjo Unionsko dvorano, snemalni avto je bil parkiran na vrhu stopnic pred nekdanjim kinom Union in malo dvorano, kjer je zdaj RTS studio. Posnela sta nas tehnika z Radia Maribor, Slavko Hohnjec in Davorin Zemljič, Boris Roškar je bil producent, Urška Čop pa je bila tedaj glasbena urednica na radiu, kjer je še danes. S tistim posnetkom komada Igre brez meja smo bili dolgo časa na prvih mestih lestvic tudi na Valu 202. Celo mesto je tedaj živelo s svojimi bendi, Maribor naj živi!, kot so peli D`Drava Country dečki,« pravi Feki.

»Mariborsko glasbeno sceno so podpirali mnogi progresivci na vseh ravneh, Srečko Niedorfer tako in tako, kapo dol, Zmago Ajhmajer, Milko Poštrak, Franček Jauk, Fištra in Irena, se pravi Andrej Fištravec in Irena Polak, sta na radiu vodila oddajo Mladi mladim, kjer so predstavljali razne bende in delali tudi live oddaje, denimo, na Trgu svobode je bil koncert, ki so ga posneli, in o njem takoj naredili oddajo, v tedanji mladinski organizaciji so bili Branko Greganovič, Andrej Verlič in drugi, ki so močno podpirali sceno …«

»Leta 1983 smo Skakafci »ftrgali« na Novem rocku. Lahko bi šli tja že leto prej, a tisto leto ’82 so tam že igrali Preporodi in Spray, ki smo jim mi posodili Drevenška in Ribiča,« pravi Feki. V Sprayu so tedaj igrali Mišo Herga, kitara, Bojan Feguš, bas, Danilo Baloh, bobni, in Milko Lazar na drugem saxu.

»Na Novem rocku smo nastopili v ugledni družbi, Make Up, Avtomobili, Orkester Titanic, Videosex, in zažgali. Kmalu po tem so do nas prišli glasbeni uredniki iz Ljubljane, Jure Robežnik in Stane Sušnik, ter iz Beograda, da bi nas vzeli pod svoje okrilje. Če bi imeli za sabo beograjsko založbo, bi s tem dobili tudi jugoslovanski trg. A bili smo mladi in neizkušeni v poslu. Ostali smo doma, odšli smo snemat v Studio Tivoli, snemali smo med nekdanjimi komunističnimi prazniki, okoli 29. novembra, in konec leta 1983 izdali ploščo. In ko bi morali najbolj »harat« s koncerti in turnejami, so štirje člani benda morali k vojakom. Od tam smo se vračali različno in čakali eden drugega, a medtem je Pristi prodal bobne in si kupil prvi računalnik ter se začel ukvarjati z videom in sodelovati pri televizijskih oddajah, midva z Drevenškom pa sva začela igrati komercialo v Swing 5, kjer so igrali še Danijel Bauman na basu, Tona Krajnc na klaviaturah in Šac na bobnih. Vedno bolj me je začel zanimati tudi zvok. V bendu je za »sound« skrbel Bauman. Sprva sem z zanimanjem opazoval, kaj stari dela, potem sva že delala skupaj in kmalu sva imela že vsak svoje ozvočenje. Pri Baumanu sem se ogromno naučil, bil je moj prvi mentor pri oblikovanju zvoka,« pravi Feki.

Melodija, Orlova klet in Sodni stolp
Po bendu Swing 5 je Feki šel igrat v Orlovo klet. »Delal sem v trgovini z novo in rabljeno glasbeno opremo, Melodija na Gosposki ulici, tam, kjer je danes L’occitane. To je bila prva taka trgovina pri nas in v Jugi in tu smo se zbirali vsi mariborski glasbeniki. Nekega dne prideta k meni Ivek Baranja in Peter Bobek z vprašanjem, ali bi igral z njima v Orlovi kleti. Kaj pa? Evergrine. In smo začeli, klavir, bobni in bas kitara. Tri leta vsak dan, razen nedelje. Zvečer sem igral, čez dan pa prodajal v trgovini, en teden dopoldan, drugi popoldan.«

Poslovodja te Jeklotehnine trgovine je bil Slavko Rajh, saksofonist, ki v zadnjih letih tudi veliko fotografira, v trgovini so poleg Fekija delali še Dragan Frangež Frenki, Slobodan Mageš – dj Magi, Slavc Kovačič ter Sonja Vidovič in Slavica Bandič.

»Ko sem šel iz Orlove kleti, so me vedno pogosteje klicali razni bendi za ozvočenje in miksanje zvoka oziroma z vprašanji, ali bi bil njihov tonski mojster, z nekaterimi sem tudi igral, denimo s ptujskim Kometom, in tako sem pristal še v bendu Bacardi, kjer so igrali še Zdenko Kreitner, kitara, Gorazd Brumec, vokal in kitara, Aljaž Šimek, klaviature, Jože Mlasko Pepi, bobni. Igrali smo top komercialo, same svetovne hite, v stari Gösserjevi pivnici pod Pohorjem, kjer je zdaj hotel Arena, je bilo sredi devetdesetih vsak petek in soboto nabito polno. Vsi kolegi v bendu so bili profesionalni glasbeniki, edino jaz sem hodil v službo v trgovino, igrali smo non stop, tudi na maturantskih plesih, imel pa sem že svoje kompletno ozvočenje. Z Baumanom sva delala skupaj in ozvočevala sva koncerte mnogih naših in hrvaških zvezd, z nekaterimi, denimo Soulfingersi ali Psihomodo pop, smo postali pravi prijatelji, poleg ozvočenja sem začel delati tudi produkcijo. V drugi polovici devetdesetih sem tako začel svojo novo zgodbo. Komerciale sem se najedel in začel iskati glasbenike za novi projekt, projekt Eagles. Sestavil sem močno ekipo vrhunskih glasbenikov in pevcev hkrati, ker če želiš preigravati Eaglese, moraš znati tudi večglasno peti, in to je pri večini današnjih novih obrazov problem, vsi harajo po kitarah, bobnih, basih, le pevca imajo samo enega, in to je potem kao band. Glasbeniki, ki so se pridružili novemu projektu, so bili Zdenko Kreitner, kitara, vokal, Mladen Delič, kitara, vokal, Mitja Mičo Novak, kitara, vokal, Marko Logar, akustična kitara, vokal, Mladen Logar, bobni, in seveda Feki, bas, vokal. V desetih letih igranja v Crossroads bandu je bilo tudi nekaj kadrovskih sprememb, Mičota sta zamenjala Ljubo Muravs, klaviature, in Boris Bobek, kitara. Uspešno smo nastopali po klubih in preigravali glasbo ameriškega juga. Z bendom sem se razšel, a verjetno band še danes igra. V tem času, sredi 90. let, sem začel sodelovati z Narodnim domom, sprva pri koncertih na jazz Lentu in potem v Sodnem stolpu, kjer sem še danes, to je že kakega četrt stoletja.«

Zadnje štiri leta Feki uspešno sodeluje z zavodom za turizem in kulturo Rogaška Slatina in pripravlja oziroma vodi produkcijo Aninega festivala v Rogaški Slatini, ob tem pa sodeluje tudi z zavodom za turizem Maribor-Pohorje, kjer pripravi produkcijo Čarobnega decembra na trgu Leona Štuklja. »Idej je ogromno in rad sodelujem in pomagam pri vsakem projektu, da mladim bendom ponudimo čarobno priložnost, da stopijo na veliki oder, pred veliko ozvočenje,« pravi Feki.

Dejan Pušenjak