Tomislav Prosen, najboljši nogometaš v zgodovini Maribora, o lepih in bolečih nogometnih trenutkih pod Kalvarijo.


Decembra je dopolnil 74 let. Še vedno je zelo aktiven, glavni konjiček je igranje tenisa, vsak dan z aktivno hojo skrbi za kondicijo. Tomislav Prosen je bil izbran za najboljšega igralca v zgodovini nogometnega kluba Maribor, katerega zgodovino štejemo od leta 1960. Prosen je del zgodbe o uspehu, ko je bil Maribor član elitne jugoslovanske lige, a hkrati priča trenutkov, ki so omadeževali nogomet v štajerski prestolnici. Ujeli smo ga v času, ko je bila zima z obilnimi količinami snega že v izdihljaju.
»Ne pomnim tako dolge zime. Čistil sem sneg pred lokalom in pred hišo. Bil je že kar velik napor za mojo hrbtenico. Je pa dobro, da smo imeli tako zimo,« je bil njegov prvi komentar.

Zima je preložila začetek spomladanskega dela prvenstva.
»Edino pravilno so storili, da so odpovedali vrsto tekem. To so bili nenormalni pogoji za igranje nogometa. Nogomet se igra za občinstvo. Upam, da se bo marca začelo po naših željah, z zmagami našega Maribora.«

Po ligi prvakov in vodilnemu položaju na lestvici v zimskem premoru so pričakovanja spet velika – osvojitev naslova državnih prvakov.
»O vnovični osvojitvi naslova ne dvomim. Olimpiji ne dajem kakšnega upanja, ker ne verjamem v te umetne projekte. Za Slovenijo je Maribor Real in prepričan sem, da bomo prvi v Sloveniji. A biti prvi v Sloveniji je za klub premalo, ker so finančni prijemi s celotnim pogonom in nogometno šolo, ki dela odlično, tako veliki, da je nujen uspeh tudi v Evropi. Maribor si sam ustvarja denar in ne bi bilo dobro, da kakšno leto ni v enem izmed evropskih tekmovanj.«

Državno prvenstvo se ponovno vrti zgolj okoli Maribora in Olimpije. Je za slovenski nogomet dobro, da sta v ospredju le ta dva kluba?
»Vedno sem podpiral to zgodbo. V Mariboru sem v preteklosti imel nekaj težav. Dejali so, da navijam bolj za Olimpijo. Mogoče zaradi tega, ker sem dve leti igral v Ljubljani. Podpiram rivalstvo teh dveh klubov, ker brez dobre Olimpije ni pravega Maribora. Žal mi je Mure. Murska Sobota je nogometno mesto. Tam je zrasla vrsta dobrih nogometašev, občinstvo je na strani nogometa. Upam, da bo Ante Šimundža zadeve postavil na pravo mesto, ker je pravi strokovnjak. Ima izkušnje, že kot igralec je naredil veliko. Bil sem v strokovnem štabu Maribora, ko sem na Železničarju opazil Anteja in predlagal prestop k nam. Dajal je veliko golov, dosegel je tudi zgodovinskega v ligi prvakov v Kijevu.«

Vaše življenje se vrti okoli nogometa. Še vedno ste vpeti vanj, obiskujete tekme. Ali ohranjate stik z bivšimi soigralci in klubom?
»S klubom sem ohranil stik, sem reden obiskovalec skupaj z Bojanom Banom starejšim. Prihaja do zanimivih debat, Ban mlajši naju ima za staromodna. Imava drugačen pogled na ta »fuzbal«. Ga redno gledava, na tekmi proti Aluminiju, na tistem mrazu, sva bila edina v loži. Bil sem proti temu, da se tekma igra, ker so bili pogoji nenormalni. Aluminij je naš sosed in privoščim mu, da ostane v ligi. Imajo dobrega predsednika, se trudijo, postavili so razsvetljavo. Tiste točke jim Maribor ni podaril, sami so si jo priigrali. Kidričevo nam je blizu. Na tekmo raje grem do Kidričevega, kot pa potujem v Belo krajino ali Ivančno Gorico.«

Spomin na Zrenjanin

Bili ste stari 18 let, ko ste iz Siska prišli v Maribor. Zakaj ste se odločili za Maribor, ko pa je bil Dinamo bistveno bližje, kamor hodijo domala vsi igralci iz okolice Zagreba?
»Odraščal sem v revni družini brez očeta, mati je umrla, ko sem imel 15 let. Živel sem pri sestri in se izučil za ključavničarja. Prišel je Đuro Zečić, ki je skupaj z Lamzo in še nekaterimi someščani igral pri tedanjemu Braniku. Zaradi njihovih pozitivnih izkušenj sem se odločil za Slovenijo. Kar dvanajst let sem se dogovarjal z Dinamom, a nikoli nismo našli skupnega jezika. Starejši poznavalci nogometa vedo, da sem se pogovarjal z vsemi štirimi velikimi klubi tedanje Jugoslavije, za Crveno zvezdo sem celo nastopil na eni tekmi na Češkoslovaškem. Dinamo me je skušal dobiti, ker sem Hrvat, a me to ni zanimalo. Tedanji trener Crvene zvezde Miljan Miljanić me je nagovarjal, da pridem v Beograd in bom imel zagotovljeno mesto v reprezentanci. Pri pregovorih sem bil vedno sam in bilo mi je težko. V roko so ti potisnili svinčnik in rekli, da podpišeš. Zdaj za igralcem stojijo mati, oče, menedžer, odvetnik … V Mariboru sem ostal, ker sem hitro ustvaril družino. Maribor sem vzljubil. Tudi v času, ko so mi rekli, da sem prestar in sem za dve leti šel k Olimpiji. Tam so me lepo sprejeli, ponujali lokal in stanovanje, ampak Maribor je moje mesto. Ni nobenega dvoma. Igral sem na Nizozemskem, vendar sem se hitro vrnil. Navezanost na mesto je bila velika.«

Miljanić vam je dejal, da pridite k zvezdi in igrali boste v reprezentanci. O kakšnih vsotah pa bi lahko govorili za tedanji čas?
»O tem malokdaj govorim. Pri Mariboru sem bil za tiste čase dobro plačan. Beograd mi je bil predaleč. Ko sem bil v Celju v vojski, so prišli predstavniki Partizana in vse starešine v kasarni so pritiskale, da naj podpišem za ta klub. Nisem. Še zdaj nisem povsem na jasnem, zakaj nisem odšel iz Maribora v neki večji klub. Menim pa, da je odločil notranji čut. Življenje v Mariboru je bilo lepo podnevi in tudi ponoči. Bil sem mlad, prihajal sem iz revne družine. Tukaj sta se zame cedila med in mleko. Kariera bi zanesljivo imela drugačno krivuljo, če bi se odločil za večji klub, vendar ničesar ne obžalujem.«

Razlika
Prestop iz Maribora v NEC Nijmegen leta 1971 je bil skupno vreden 60 tisoč ameriških dolarjev. 20 tisočakov je dobil Prosen, 15 tisoč NK Maribor, razlika pa naj bi pripadla menedžerju Predragu Naletiliću. Za tiste čase velik znesek.

Iz igralskih časov je veliko spominov, saj je bilo veliko zgodb. Kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?
»Težko vprašanje. Zgodb je kar za eno knjigo. Najbolj me je prizadela zgodba v Zrenjaninu, v dodatnih kvalifikacijah za prvo ligo. Leta 1972 sem se vrnil iz Nizozemske, pogodbo z NEC-om sem izplačal z lastnim denarjem. Nekaj denarja je priložilo še eno veliko mariborsko podjetje, da so bili papirji čisti. Veliko pa je lepih zgodb. Hitro sem se naučil igrati tenis, že 40 let hodim na muharjenje v Mozirje. Spoznal sem veliko dobrih ljudi. Tenis igram z bivšimi direktorji mariborskih podjetij, ki imajo trikrat večjo pokojnino od mene (smeh).«

Boleč spomin na Zrenjanin leta 1973 in trenutek, ko stranski sodnik Spasoje Mirić iz Zagreba vijoličastim ni priznal veljavni zadetek. Protest Tomislava Prosena je bil zaman. Foto: osebni arhiv

Toda dogodki v Zrenjaninu leta 1973 bodo večno ostali v spominu in arhivu. Dvignili so veliko prahu. Na prvi tekmi za vrnitev med prvoligaše ste zmagali s 3:1, potem pa izgubili z 0:3. Ste res prodali povratno tekmo?
»To je črn madež v moji karieri. Še danes mi ni vseeno predvsem zaradi tega, ker sem bil obtožen, da sem skupaj z nekaterimi soigralci prodal tekmo. Odgovorno trdim, da nihče, niti vratar Vabič, ni prodal tekme. Sodniki so v nekem trenutku rešili situacijo. Ko smo dali gol, ga niso priznali. Celo televizijski posnetek je potrdil, da je bil naš gol veljaven. Celotna situacija je bila težka, ker sem prišel iz Nizozemske, tam sem imel dobro plačo, nato pa bil v domačem Mariboru ožigosan kot član skupine izdajalcev. Moja vest glede te tekme in kariere v Mariboru je čista.«

Politično ozadje afere žoga

Podkupovanja in nameščanja izidov so bila stalni spremljevalec tedanjega jugoslovanskega nogometa.
»To je bilo očitno in vsi so vedeli. Crvena zvezda, ki je bila pojem jugoslovanskega nogometa, je vsaj 5 od 20 osvojenih prvenstev osvojila po dogovoru. Zvezdo so premagovali Bor, Spartak, Crvenka, ki pa so na koncu po pravilu zapustili prvo ligo. Maribor je imel dobre odnose s tem klubom, vendar v Beogradu niso bili gostoljubni. Enkrat sem Miljanića vprašal, kako bo danes, pa je odvrnil, da bomo dobili pet komadov. In smo jih, kar osem. Smo pa za razliko od Zagreba in Beograda na posojo dobili veliko dobrih igralcev, ki so kasneje naredili dobre kariere. Prva jugoslovanska liga ni bila mačji kašelj.«

Nad vso kvaliteto, ki jo je takrat ponujal jugoslovanski nogomet, je bedela senca prirejanja izidov.
»Nerad ponavljam. Pred prvenstvom se je vedelo, kdo bo prvak in kdo bo izpadel. Zato sem žalosten. Ker sem igral na Nizozemskem in v Avstriji, v urejenih okoljih, in tega nisem nikoli doživel. Potovali smo dva dni do Nikšića ali Bugojna in vedeli, da moramo izgubiti. Sodniki so zadevo »uredili«, kot je treba.«

Na koncu je bil kaznovan zgolj Maribor v sloviti aferi »žoga«.
»Zgodba je najverjetneje imela politično ozadje. Podobno kot afera »driska« leta 1960, ko naj bi se pred tekmo Branika zastrupili igralci Karlovca. Iskali so grešnega kozla. Maribor je specifično mesto, kot da je vse, kar je dobro, treba uničiti. Veliko sem se pogovarjal z gospodarstveniki in politiki. Prišel sem do spoznanja, da v Mariboru ne sme nič uspevati. Smo pa tudi veliko sami krivi za to situacijo.«

Zanimivo je, da z Ljubljančani imate zelo dobre izkušnje. Kako je bilo v zelenem dresu?
»V Ljudskem vrtu se je pojavila skupina ljudi, ki je menila, da sem prestar. Imel sem 31 let, kar ni pretirano veliko, in poklicali so me iz Olimpije, ki je bila v prvi ligi. Odigral sem dve dobri sezoni, navezal stike, igrali smo dober nogomet. A bil sem vezan na Maribor. Olimpiji želim vse najboljše, prednost pa dajem Mariboru.«

Kljub ostremu startu je noga ostala cela. Prosen pa je presenetljivo hitro okreval. Prizor s tekme 2. avstrijske lige St. Veit – Wiener Neustadt. Foto: osebni arhiv

Kariera je trajala do 44. leta, proti koncu ste igrali v nižjerazrednih avstrijskih klubih. Ali obstaja recept za dolgo kariero?
»Zavedal sem se odgovornosti in kaj od mene pričakujejo na igrišču. Priprava na tekmo je bila odločilna. Po tekmi je bila druga stvar, kaj sem počel. Še danes se veliko gibam. Če že nič drugega, grem prekopat vrtno gredico.«

Šilingi in kava
Zadnje leto, ko je dopolnil 44 let, je odigral pri avstrijskem nižjeligašu Gleisbergu. »Ko sem hotel zaključiti kariero, je prišel župan tamkajšnjega kraja in me vprašal, zakaj nočem več igrati. Dejal sem, da naj da priložnost mlajšim. Ni me poslušal in smo spet podaljšali sodelovanje za eno leto. Mesečno sem dobil 8000 šilingov, kar tudi za današnje čase ni malo, ko govorimo o nižjeligaškem nogometu. Zraven pa sem imel priložnost, da čez mejo prepeljem kakšen kilogram kave več.«

Po končani karieri se niste podali v trenerske vode. Zakaj?
»V treh primerih sem kot pomočnik prevzel vodenje ekipe, ko so glavnega trenerja menjali. Zdaj mi je žal, da se nisem odločil za trenerski poklic. Finančno bi bilo zagotovo bolje, če bi se podal v trenerske vode. Nogomet sem igral zelo dolgo, proti koncu kariere bolj za rekreacijo in za prenašanje kave iz Avstrije (smeh). Rad sem bil na igrišču in v dresu. Zavedal sem se svojega znanja. Nisem se precenjeval. Če potegnem črto, sem zadovoljen z doseženim v življenju. Imam družino, tri vnuke in majhno pokojnino.«

Če bi bilo mogoče, bi kaj spremenili?
»Nekatere stvari bi spremenil. Zdaj le upam, da mi bo zdravje služilo.«

Težko je delati primerjave tedanjega nogometa z današnjim. Slišati je, da se v današnjem času veliko več teče. Mar res?
»To vprašanje dobivam od konca kariere. Težko je primerjati tedanje čase. Danes se resda nekaj več preteče. Postavljajo neke norme, ki jih osebno ne sprejemam in pri tem sem staromoden. Sprašujejo me, kdo bi iz tedanje generacije sploh lahko igral v sedanji. Kdo pa bi iz sedanje generacije lahko igral v moji? Trdim, da nihče od sedanjih nogometašev ne bi pretekel več kot jaz. Veliko sem pretekel, pravili so mi lovski pes. Sem realen. V takratnem nogometu je bilo veliko preigravanja. Užival sem pri preigravanju Dragana Džajića, Branka Oblaka, Vilija Amerška in drugih. Danes gre za industrijo in driblinga je vse manj. Zadnji zvezni igralec bolj gleda proti lastnemu golu kot naprej. Igrali smo tako, da je občinstvo uživalo. Zdaj se veliko igra na rezultat, kar načeloma odobravam. Rezultat omogoča življenje klubu in standard igralcem.«

Z Gregorjem Židanom sta ponosno pozirala s pokalom naslova slovenskih državnih prvakov. Foto: osebni arhiv

Nogometni klub Maribor je pojem dobre organizacije, vendar je poslovanje v veliki meri odvisno od stalnega priliva iz evropskih tekmovanj in prodaje igralcev.
»Pozdravljam veliko skrb za nogometno šolo. To je fundament, ker ne moremo stalno kupovati. Sedanji trendi so, da klubi veliko kupujejo. V mojem času je pri Mariboru v začetni enajsterici vedno igralo pet ali šest domačinov. Kibici še vedno sprašujejo, kdaj bodo Mariborčani dobili več priložnosti? Zdaj te nihče več ne vpraša, od kod kdo prihaja, ker se igra na rezultat. Ni pomembno, če bo gol dal Ptujčan, Makedonec ali tisti iz Palerma. Zame šteje le kvaliteta. Bi pa bilo treba dati več priložnosti mladim, tudi na račun kakega uspeha. Maribor je na pravi poti, Zlatko Zahović in ožji strokovni štab imata za to veliko zaslug.«

Ste najboljši igralec v zgodovini kluba. Odigrali ste kar 375 tekem.
»To mi paše, lahko pa bi moj prispevek razčlenili po obdobjih. Moti me, da govorijo o mojem številu tekem. Trdim, da sem za Maribor odigral vsaj 800 tekem. Funkcionarji kluba so mi dejali, da tukaj štejejo zgolj prvenstvene tekme. Kaj pa tekme z reprezentanco Avstrije, Rapidom, Ferenvarosem. Po mojih informacijah so moje tekme začeli šteti šele leta 1965, čeprav sem že štiri leta prej prišel v klub. A te zgodbe nočem več pogrevati, morda bo kdo drug prišel do prave številke.«

Milan Lazarević