Jure Ivanušič je za prvi pohorski vestern napisal scenarij in v njem igral Džona.


Jure Ivanušič, človek mnogih talentov, igralec, režiser, šansonjer, pianist, skladatelj, od nedavnega tudi scenarist. Mariborčan, ki ga v zadnjih letih pot večkrat kot v rojstno mesto vodi v Ljubljano. Ujeli smo ga na dan, ko je ravno v prvi razred osnovne šole vpisal svojo hčerko. Med obveznostmi, ki jih ima trenutno, si je v poznih popoldanskih urah vzel čas za kavo, v manjši lokal v centru Maribora je kljub turobnemu vremenu vstopil sproščen in nasmejan. Njegove Stekle lisice so nedavno doživele veliko pozitivnih odzivov, za prvi pohorski vestern, ki smo ga lahko spremljali na RTV Slovenija, pa je ne le napisal scenarij, ampak v njem odigral tudi glavno vlogo. V filmu je upodobil Džona, trmastega in brezkompromisnega lovca na pragu srednjih let, ki se kar s puško v roki in z lokalno novinarko Aljo ob strani bori za svoje pravice proti skorumpiranemu županu Frasu in njegovi ekipi. Poleg zgodbe, ki se dogaja nekje na Pohorju pa Štajercem piha na dušo tudi štajersko narečje, v katerem je posnet celoten film.

Jure Ivanušič. Foto: Pigac

Stekle lisice, vaš scenarističen prvenec, je snemala RTV Slovenija. Režiser filma Boris Jurjaševič je prav tako kot vi Mariborčan. Kako je nastala ta mariborska naveza v Ljubljani?
»Scenarij sem napisal davnega leta 2011, pred vsemi protesti, ki so se potem dogajali v Mariboru. RTV Slovenija je objavila razpis, na katerem so izbrali moj scenarij in uredniška politika je bila takšna, da sami izberejo še ostalo ekipo. Delo režiserja so ponudili Borisu Jurjaševiču, ki je ponudbo sprejel in tako je prišlo do tega sodelovanja. Skupaj sva nato izbrala igralsko zasedbo in ostale sodelavce. V začetku je imel režiser nekaj pomislekov glede žanra v štajerskem narečju, saj nekako velja, da je štajerščina v filmu že takoj sinonim za nekaj komičnega, mogoče butastega. A glede na to, da se film dogaja na Pohorju, je bilo edino logično, da bo posnet v pogovorni štajerščini, a se kljub vsemu nismo odločili za pohorščino, ker bi v tem primeru pa res še večina Štajercev potrebovala podnapise, kaj šele vsi ostali.«

Že v samem začetku filma smo priča prizoru, ko Džon iz jeze, ker mu natakarica ne želi postreči po odpiralnem času, z motorno žago razžaga edino mizo v gostilni na dva dela. Ostala družba očita natakarici, da bi lahko drugače ravnala in se incident ne bi zgodil. Se vam zdi to prelaganje krivde pogosta človeška lastnost?
»Ta prizor za šankom je po resničnem dogodku, verjetno ne le enem, to je že neke vrste pohorska legenda. Prelaganje krivde je absolutno pogosta človeška lastnost. Pri nas, Slovencih, verjetno še toliko bolj izvira iz naše hlapčevske zgodovine, ko so bili fevdalni gospodarji krivi za slab status kmeta. In to se je ohranilo vse do današnjih dni. Generalno gledano je veliko ljudi, ki za vse, kar se jim zgodi, poiščejo krivca drugod, ne pri sebi, oni sami so zadnji, ki bi lahko bili krivi za izid nekega dogodka. Pri tem prizoru pa smo predvsem želeli pokazati, na kak način so se Džonovi kolegi postavili na njegovo stran, vedeli so za težave, s katerimi se sooča in se jim je z nekega vidika zdelo opravičljivo, da je zrezal to mizo. Gre za lokalno frendovsko navezo, ki je značilna za to okolje. Sicer se pa strinjam, vsi iščemo krivca drugje.«

V filmu v ospredje stopajo korupcija, nasilje, izsiljevanje, grožnje, zlorabe položaja in po drugi strani (ne)moč majhnega človeka, ki je v vsem tem kolesju z nekaj izjemami prepuščen sam sebi. Je ta zgodba zrcalo družbe, v kateri živimo?
»Vsekakor. Eden izmed razlogov, zaradi katerega sem se odločil napisati film je, da sem se želel preizkusiti v pisanju scenarija. Najprej sem misli, da bo to kratek film. Leto pred tem sem šel za tri mesece sam z nahrbtnikom po Mehiki, kamor sem odletel iz Los Angelesa, kjer sem bil gost pri starem prijatelju Radetu Šerbedžiji. V LA-ju sem se udeležil krajšega tečaja scenaristike in na podlagi znanja, ki sem ga pridobil, sem želel napisati scenarij. Kot podlago zanj sem vzel eno svojo čisto osebno zgodbo, ki se je razširila iz kratkega filma na celovečerec. A že pri pisanju sem ugotovil, da bo to žanrski film, vestern, kasneje pa smo vanj vključili še elemente akcijske drame.«

O glasbi
S Šerbedžijo sva pred novim letom imela kar nekaj skupnih koncertov, povabil me je tudi kot gosta v Beograd, v Narodno pozorište. Muzikal Alpska saga, ki sem ga režiral, osvaja odre po Sloveniji. Še vedno pa si želim, da najdemo termin za promocijo mojega tretjega studijskega albuma Sonce in sence, ki sem ga posnel s Simfoniki in Big bandom RTV Slovenija. Večinoma gre za moje avtorske skladbe, tako glasbe kot tudi teksta, na albumu pa se najde tudi nekaj prevodov Brela in Brassensa.

Večkrat ste dejali, da je film navdihnila osebna zgodba. Gre za vaš spor z SNG Maribor nekaj let nazaj?
»Tako je, gre za moj problem z SNG Maribor. Tam sem bil nekoč zaposlen, nato sem dobil odpoved, nič kriv nič dolžan, kar je potrdilo tudi sodišče. Ko sem dobil tožbo je bila sezona 2007/2008 že zasedena, kar pomeni, da sem moral počakati na naslednjo sezono, teater pa je vložil še zahtevo po reviziji postopka na vrhovnem sodišču. Te stvari seveda trajajo, vmes pa je minil polletni rok, v katerem bi sam lahko uveljavljal svojo sodbo, to je zakon, za katerega sam nisem vedel. In na ta način sem izgubil službo. To svojo zgodbo sem potem postavil v neko čisto drugo okolje s popolnoma drugimi ljudmi, tudi Džonu v filmu vzamejo gozd zaradi nekega zakona, za katerega ni vedel. Tu je ta preslikava moje osebne zgodbe v film. Pa še marsikaj drugega, a sama srž tiči v tej zgodbi.«

Film je zelo realen in tematika trenutno aktualna, le konec se zdi preveč optimističen, tudi sami pravite, da vam ta srečen konec očitajo mnogi. Se vam zdi verjetno, da bi se v realnem življenju zgodba razpletla tako kot v filmu?
»Gre za tak naiven konec, kajne. Zanimivo je videti, koliko ljudi se je ob ta konec spotaknilo, ni to hecno? Kot da so ljudje sprejeli, da je vse skorumpirano in se jim edino to zdi možno. Vsi rečejo, da bi v realnosti zmagal župan, kar je verjetno res. Pa je to normalno? Ni. Sam sem želel narediti film, ki za seboj pusti upanje. Poleg tega pa ima sam film vse primesi vesterna, kar med drugim pomeni tudi to, da zmaga pravica. Navsezadnje, kdo pa pravi, da v realnem življenju ne bi bil možen tudi ta konec? Če bi se identična zgodba s popolnoma istimi liki dejansko zgodila, potem tudi konec ne bi bil daleč od resnice. Je pa več faktorjev, ki bi na to vplivali, med drugim tudi novinarka, torej nek medij, ki je objektiven, ki ne pade pod politične pritiske. Menim, da je konec v filmu realnost, h kateri bi morali stremeti in ki bi se nam morala zdeti edina prava.«

Iz snemanja Steklih lisic
Snemanje Steklih lisic je spremljalo kar nekaj nesreč. Režiser si je priprl prst v avto in izgubil noht, garderoberka je s puškinim kopitom dobila po nosu in si ga tudi zlomila, kafič, v katerem Džon razreže mizo pa je po končanem snemanju zgorel.

Župan v filmu izkoristi svoj položaj za lastno korist. Ali ne naredi Alja na koncu nekaj podobnega, ko se želi v situaciji, ki ni več povezana z njenim delom, približati glavnemu junaku na bolj osebnem nivoju?
»Je podobno. A kljub vsemu bolj življenjsko. Džon naenkrat dobi gozd nazaj oziroma tako izgleda, po novem bo to ozemlje stavbno zemljišče, kar pomeni, da bo vredno veliko več, kot je bilo prej. Po drugi strani pa je Džon nanjo naredil vtis kot neposreden moški, človek dejanj. Tudi Alja je vsekakor imela svoje motive, zaradi katerih se je tako zavzeto borila za Džonovo pravico, pa tudi na koncu, ko ga je z dvema kartama za koncert obiskala na njegovem posestvu.«

Gledalec, ki vas pozna zgolj iz medijev in ne osebno, lahko dobi občutek, da je Džon v resnici Jure Ivanušič, le v veliko bolj surovi, morda prvinski obliki. Se motim?
»Ob pisanju scenarija sem za model glavnega lika imel v mislih enega lovca iz vasi, kjer sem preživel velik del mladosti, a nisem razmišljal, kdo bo kaj igral, želel sem le čim bolje napisati scenarij. Ko smo prišli tako daleč, da smo izbirali igralce pa se je nekako vsem zdelo logično, da Džona odigram sam. Na tej točki sem začel ustvarjati lik iz ničle, kot da nisem sam napisal scenarija. Je pa res, da vedno, ko igraš neko vlogo, izhajaš iz sebe, vprašaš se, kako bi sam reagiral v dani situaciji. Na nek način sem to sigurno jaz, sicer ne tako brezkompromisen kot Džon, čeprav bi si kdaj to želel. Sicer sem se pa sam podobno boril za svojo pravico, sicer ne s puško, ampak z besedami, te so moje orožje.«

O Jerneju Šugmanu
Jerneja Šugmana bom ohranil v spominu kot izjemnega človeka. On je bil resen igralec, strahotno talentiran, garač, kar se odraža v njegovih vlogah, zajebant, dobre volje, duhovit, sproščen, neobremenjen … Veliko iz naše branže jih umira zaradi srca, zanimivo, kajne? In opus, ki ga je Jernej Šugman zapustil, je močan ter bogat in njegovo delo bo živelo naprej.

Stekle lisice so naletele na izredno pozitiven odziv, ne samo pri filmskih kritikih, ampak predvsem v javnosti, kar je za slovenske filme redkost. Čemu pripisujete ta uspeh?
»Odziv me je zelo pozitivno presenetil. Mogoče so se ljudje tako odzvali zato, ker je bistvo filma iskreno, njegova tematika pa v teh časih tako ali drugače zadeva vsakega Slovenca. Določeni elementi v tem filmu so menda ‘neslovenski’, pri pisanju sem se držal pravil scenaristike iz že prej omenjenega tečaja v Los Angelesu, gre za pravila pisanja, ki veljajo za holivudske filme, ne evropske, in sam sem jih želel preizkusiti pri pisanju tega scenarija. Smo pa scenarij kar predelovali. Prvotno je bila zgodba precej bolj radikalna, nato so producenti in režiser zadevo malce zgladili in rezultat je tak kot je.«

Stekle lisice so za vami, kaj vas trenutno najbolj zaposluje?
»Sprejel sem vlogo v nadaljevanki Gorske sanje, ki jo ravnokar snemamo. Igram eno izmed glavnih vlog, moj lik je star nekaj nad štirideset let, popolnoma odvisen od avtoritativnega očeta, od katerega se na vsak način poskuša osamosvojiti, frustracije, kriza srednjih let, skratka kompleksna oseba in zelo zanimiva zgodba. Gledalci si jo bodo lahko ogledali že kmalu, saj jo bo Planet TV začel predvajati že spomladi.«

Z družino živite odmaknjeno, v leseni hiši na samem. Kaj vas je privedlo do te odločitve?
»S partnerico sva želela najti predvsem eno lepo lokacijo, kjer bi si zgradila dom, geografsko se pri tem nisva omejevala, iskala sva vse od Krasa do Prekmurja in zgolj naključje je, da sva jo našla ravno na Štajerskem. Hišo sva si tako postavila na enem hribčku relativno blizu Maribora. Takšno malo odmaknjeno življenje mi zelo ustreza, predstavlja mi neko svobodo in hkrati odgovornost, ko nisem odvisen od nikogar drugega kot od samega sebe. Tako lahko tudi ob treh ponoči igram klavir.«

Česa vam Maribor ni mogel ponuditi, kar vam je potem dala Ljubljana?
»Delo. Sam imam Maribor zelo rad in bi še z veseljem kdaj kakšno stvar naredil tukaj, menim tudi, da ima Maribor velike možnosti in tudi velik potencial, a je problem delati dobre stvari brez potrebnih institucij. Še vedno naredim kaj tudi v Mariboru, se kdaj odzovem kakšnemu manjšemu povabilu, a trenutno je Ljubljana tista, ki mi omogoča večji del finančne varnosti.«

Odraščali ste v Mariboru. Kakšne spomine imate nanj iz mladosti? Se je utrip mesta kaj spremenil tekom let?
»Maribor, ki sem ga sam doživljal do približno devetdesetega leta je bil popolnoma drugačno mesto, kot je danes. Ne samo Maribor, prav vsako mesto se je z razpadom Jugoslavije zmanjšalo. Sam se spomnim trume delavcev, ki so se po delu valile po ulicah iz Melja, nekatere restavracije in bari so bili odprti tudi 24 ur, multikulturalnost, ljudje so obiskovali svoje vojake, ulice so bile polne, če sedaj pogledam po Mariboru to ni več isto mesto. Ima pa Maribor še vedno potencial, že od nekdaj je bil intelektualno mesto, neka alternativa Ljubljani, tukaj so se rojevali rock bandi in podobno, tega naboja zdaj nekako ni več, čeprav ga sam še vedno čutim, še vedno tli, a ni tiste prave vžigalice. Se pa delajo v Mariboru še vedno zelo dobre stvari, tudi teater dela nekatere stvari vrhunske, torej dober kader tukaj obstaja, še vedno obstajajo kible, kgb-ji, saloni, galerija umetnosti, se pa pozna, da je bilo včasih tukaj veliko več denarja, ko so v Mariboru obstajali še industrijski giganti, ki so podpirali kulturo.«

Tudi vaša partnerka je umetnica. Kako sobivata in delujeta dva umetnika?
»Da sva oba umetnika je prednost predvsem pri razumevanju drug drugega, oba sva v tem poklicu, najini urniki niso klasični kot pri večini ljudeh, ki imajo svojo službo vpeto v nek konstanten delovni čas. Ona dela doma kot skladateljica in ima svoj tempo, jaz pa sem tudi veliko odsoten. Najin življenjski stil je morda malo bolj nenavaden, a se ravno zaradi tega, ker sva oba iz iste branže lažje prilagajava eden drugemu.«

Družbena omrežja
Želim si sončne nevihte, kot je bila 1859. leta, da bi vsaj za nekaj časa skurilo vse satelite, posledično bi obnemeli vsi mobilni telefoni ter družbena omrežja in ljudje bi morali spet iti ven, informacije bi bile zgolj tiskane ali ustne, ponovno bi se začeli pogovarjati in slišati. Družbena omrežja so ena sama potuha, maske, to ni resnično življenje in če to ni resnično življenje, potem to ni življenje.

Ravno na dan intervjuja ste vpisali hčerko v prvi razred osnovne šole. Kakšni občutki vas obdajajo ob tem in kakšno popotnico želite ponuditi hčerki za življenje?
»Hčerko sem vpisal v šolo, v katero sem hodil tudi sam, OŠ Franca Rozmana Staneta. Ob tem me je zagrabila neka nostalgija, oditi po tolikem času nazaj v šolo, ki je hkrati ista in tudi nekoliko drugačna, kot se je spomnim. Predvsem pa sem ugotovil, da sem sam postal drugačen človek. Sicer pa ne vem, če bi si želel, da bi bila hčerka umetnica, če jo to veseli, potem seveda da, drugače pa – kaj pa vem. Do materialne sigurnosti bo zagotovo prej prišla, če ne bo. Zanjo si želim predvsem, da bi imela čimveč sanj in da bi v njej bila ta ognjevita želja po tem, da jih čimveč tudi uresniči, pa kakršnekoli že so.«

Ira Dabanovič