Ko so na Ljudskem vrtu cvetele vijolice.


V nedeljo, 4. maja 1980, sem bil ob 15.05 v cirkusu na Teznu. Prekinili so predstavo in molče smo zapustili šotor, doma pa nas je s televizijskih ekranov gledal Tomaž Terček in nam z resnim glasom sporočil novico, ki pa smo jo pravzaprav takrat vsi slutili: »Umrl je tovariš Tito.« In smo bili žalostni.

Foto: Ven Jemeršič

Naslednje dneve smo potem spremljali modri vlak na poslednji poti iz Ljubljane v Beograd, dolge vrste državljanov Jugoslavije pred zvezno skupščino in pogreb v Hiši cvetja. Bili smo ponosni, ker ni manjkal (skoraj) nihče. Prišli so z vzhoda in zahoda, s severa in juga, komunisti, neuvrščeni in kapitalisti, od Brežnjeva, Arafata in Indire Gandhi pa vse do mame Jimmyja Carterja.

Vse poti vodijo v …

S pozdravi in dobrimi željami za rojstni dan je vsako leto iz Slovenije proti Beogradu krenila tudi kuričkova pošta – kot simbolni spomin na nekdanje partizanske kurirje med 2. svetovno vojno.

Prvič so kurirčki krenili proti prestolnici 15. maja 1963, vsako leto pa jih je pot vodila po več različnih kurirskih trasah: Dolenjski, Gorenjski, Primorski, Koroški in Štajerski. Vsako leto je delegacijo »kurirčkov« še pred osrednjo prireditvijo na stadionu JNA osebno sprejel sam Josip Broz – Tito.

Kremšnita ob rdeči zvezdi
Danes bodo nekateri rekli, pa čeprav so si takrat po tihem tudi sami želeli nositi štafeto mladosti ali pa vsaj kurirčkovo pošto, da smo imeli oprane možgane. Že mogoče, ampak trdno sem prepričan, da na mladi um deluje bolj škodljivo ogled dveh ali treh epizod poljubnega resničnostnega šova ali nekaj reklamnih blokov TV prodaje (da vsebin na svetovnem spletu sploh ne omenjam), kot pa leta »indoktrinacije« in usmerjenega izobraževanja. Bodimo pošteni do sebe. Ko smo rekli tisto: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svoje obljube,« smo to mislili iskreno in izreči podobne besede bi danes marsikomu še kako koristilo.

Potem smo dobili kapice in rutice, v šolski kuhinji pa hrenovko z »zenfom« in žemljico, kozarec malinovca, in ker je bil prav poseben dan, še kremšnito za povrh. Slednje so se dale z žlico krasno frcati in zaradi kremšnite je mojo novo modro pionirsko čepico ob plastični rdeči zvezdi za vedno krasil tudi bel madež od smetane. V spomin na dan, ko sem prvič dal svojo častno pionirsko besedo.

Pred polnimi tribunami
Najpomembnejši dan v letu, vsaj za nas, pionirje in mladince, je bil 25. maj – praznik z najlepšim imenom na svetu. Dan mladosti. Spet bo kdo rekel, da je bilo to čisto navadno čaščenje kulta osebnosti, a dati mladosti svoj praznik se mi še danes zdi nekaj lepega. In roko na srce, zvečer smo bili vsi pred televizorji in z odprtimi usti spremljali skladnost gibov nastopajočih na stadionu JNA, še posebej so tu izstopali vojaki, in napeto opazovali zadnjo/zadnjega nosilca štafete, če se bo spotaknil(a) na tistih stopnicah, ki so vodile do častne lože. Bo znal(a) brez napake zaželeti vse najboljše maršalu v beli uniformi, ali pa jo/ga bo zlomila trema in pritisk velikega trenutka? Stari pa se je vedno le smejal in bil srečen ter »srečni in zdravi od glave do pet« smo bili tudi mi. Ker je bil praznik in ker je praznovala mladost.

25. maja pa se ni praznovalo zgolj v Beogradu, tudi po drugih mestih bivše države so bile proslave in mitingi in če kdo misli, da je Ljudski vrt napolnjen do zadnjega kotička zgolj ob večnem derbiju z Olimpijo ali pa ko v Ligi prvakov pri nas gostujeta »Čelzi« in Liverpool, se pošteno moti. Tribune so bile polne tudi pred več kot tridesetimi leti, ko smo na stadionu slavili mladost. In skladnost nastopajočih ni kaj dosti zaostajala za tisto v Beogradu.

Foto: Ven Jemeršič

Biti učenec osnovne šole Prežihovega Voranca je imelo takrat veliko prednosti. Med odmori in po pouku smo morali samo čez cesto in že smo lahko opazovali svoje sošolke, pa tudi nekoliko starejše punce, kako so vadile za proslavo Dneva mladosti. Ker se pa žal se kaj dosti več od tega sam ne spomnim, sem zato izkoristil socialna omrežja, ki nam jih ponujajo moderni časi ter »zbobnal« skupaj nekaj sošolk, aktivnih udeleženk vaj in proslave, da izvem kaj več.

»Za Beograd, za Beograd«

Čeprav se je rodil 7. maja, pa se je kot Titov rojstni dan uveljavil 25. maj. Štafeta mladosti je vsako leto krenila iz drugega kraja v nekdanji domovini, prvič že takoj po osvoboditvi leta 1945 iz Kumrovca, njen končni cilj pa je bila vedno prestolnica, Beograd. Sprva se je štafeta imenovala Titova, šele po letu 1956 je postala Štafeta mladosti.

Poleg »glavne« štafete pa so na pot proti Beogradu krenile tudi štafete Jugoslovanske ljudske armade, večjih mest, delovnih kolektivov, športnih klubov, družbenopolitičnih organizacij … in do leta 1957 je vse te štafete Tito tudi osebno sprejel, po tem letu pa le še tisto »glavno« na osrednji prireditvi za Dan mladosti na stadionu JNA.
Po Titovi smrti je Štafeta mladosti hitro izgubljala na pomenu in smislu, zadnjič je krenila proti Beogradu iz Slovenije leta 1987, ko jo je obeležila predvsem t.im. »plakatna afera« … A to je že povsem druga zgodba.

Vijolice z »Voranca«
Začelo se je, kljub pripetim starim fotografijam, dokaj klavrno, navsezadnje je od takrat minilo že več kot trideset let.

»Jaz se ne spomnim nič! Brez onih Venovih fotk sploh ne bi vedela, da sem plesala,« je skesano priznala Frelička.

»Jaz imam tudi amnezijo. Bolj se spomnim kako smo po šoli vandrali … pa malo pevski zbor, folklora. Škoda, da nisi vprašal pred dvajsetimi leti, bi bila mogoče slika bolj jasna,« je bila približno na istem Čaukica.

Nekaj upanja, da bom vendarle kaj izvedel, mi je vlila Dragica: »Ve sploh niste bile zavedne Titove pionirke. Jaz sem bila ful ponosna, da sem plesala. Vam še koreografijo ponovim?«

»Hej, hej, ste opazile, da smo že takrat navijale za Maribor? Vse smo bile v vijolični barvi. Pa vse smo imele obute startaske,« je ob fotografijah ugotovila Vozlička (moja osnovnošolska punca; op. p.).

»Jaz sem se našla pred Vozličko (na fotografiji; op. p.). Smo pa bile frajerke, ker smo manjkale pri pouku, » se je bistva vaj spomnila Simona.

Očitno se bo puncam vendarle odprlo, sem si misli.

»Ja, vaje smo imele med poukom, zadaj za šolo, potem pa še pred praznikom skupaj z ostalimi,« je še povedala Dragica (tudi moja punca v osnovni šoli; op.p.)

V pogovor je potem vskočila Bernarda in se pohvalila: »Jaz sem laufala zraven pri štafeti mladosti – bila takorekoč prva spremljevalka.«

Po vsesplošnem »Opa!« se je morala pohvaliti še Dragica: »Moja sestra je bila v Beogradu in imela je tisto obleko, belo s plavo in rdečo črto.«

Vaje in proslava so očitno še najbolj ostale v spominu Sandri: »Alo, koreografijo smo najprej vadile v šoli, potem so bile skupinske vaje v Lukni – takrat še ni bilo dvorane – nato pa sigurno še kakšen teden na stadionu. Poleg »vijolčnih« so bile eno leto, mogoče celo isto, trojke deklic. Jaz sem z rdečo zvezdo v roki plesala okoli teh deklic, ki so bile v belih, rdečih in modrih trikojih, in delala osmice, na koncu pa dvignila peterokrako. Vem za Žano, da je bila zvezdica, tako kot jaz, ker sva bili taki majčkeni. Pa zdi se mi, da je bila koreografija na tisto od Čolića: Druže Tito mi ti se kunemo.«

Sandra nam je ob svoj komentar pripela tudi internetno povezavo do omenjene Čoličeve pesmi, verjetno zato, če je slučajno kdo izmed nas ta hit že pozabil.

Po »stoječih ovacijah«, namenjenih Sandrinemu spominu, se je neke podrobnosti spomnila tudi Ksenija: »Hm, jaz se spomnim, da smo vadile kar dolgo, če ne kar mesec dni (ne vem natančno). Glavni je bil en tak majhen stric, ki je bil čist puklast in (vsaj meni) smešen. Odpadel je pouk, to je bilo najboljše. Poleg ponosa, seveda.«

Podobnih misli je bila tudi Bernarda: »To, da smo manjkale od pouka, je bilo najboljše. Ne vem, ali imam samo občutek tak ali smo manjkale skoraj ves mesec vsak dan po malo. Pa ponosna sem tudi bila sto na uro, normalno«
»Ja, smo si nabile ego,« se je strinjala Simona.

Foto: Ven Jemeršič

No, v tem času pa je do pomembnih podatkov prišla tudi »nič se ne spomnim« Frelička, ob katerih smo »voranci« na svojo nekdanjo osnovno šolo postali še malo bolj ponosni: »Eno leto so izbrali koreografijo, ki so jo sestavile učenke naše šole, Vesna Kukič, Petra Senčar in Tanja Lubej. Imenovala se je Zastave in so se jo naučili na vseh šolah. Na Odo radosti. Vaje so bile na stadionu tudi z vojaki. To je bilo super, ker je bila popolna povezanost brez meja in njihov golaž za vse!«

Kot kasnejši vojaški obveznik bi za konec le še dodal, da je zagotovo bilo super tudi nastopajočim vojakom – pa ne zgolj zavoljo golaža. Ker tudi zanje je bil maj in bila je mladost, bil je praznik in na Ljudskem vrtu so cvetele vijolice.

Vid Kmetič