Oddaja, ki sodi med mariborske legende in ki jo dobrega humorja lačni še kako pogrešamo.


Neka (pra)stara šala pravi, da imamo Slovenci in »Bosanci« podoben smisel za humor, oboji imamo namreč najraje vice z Mujotom in Hasotom. Na splošno pa velja o nas kliše, da je v primerjavi z nekdanjimi bratskimi republikami naš smisel za humor dokaj mršav, a se s tem nikakor ne morem strinjati. Še zdaleč ne in prepričan sem, da mi bodo pritrdili vsaj tisti Mariborčani, danes že v srednjih letih, ki so imeli priložnost pred več kot četrt stoletja na Mariborskem radiu študent (MARŠ) poslušati legendarno Hvala bogu, da je konec vikenda. Oddajo s prefinjenim in pronicljivim, »politično nekorektnim«, a nikoli žaljivim, kaj šele vulgarnim, humorjem lahko mirne duše in brez sramu postavimo ob bok obešenjaškim Monty Pythonom na eni in »jebiveterstvu« sarajevskega novega primitivizma Top liste nadrealista na drugi strani.

Ontološki jezdeci
Še nekoliko pred Hvala bogu, da je konec vikenda so imeli na radiu MARŠ krajši čas oddajo, imenovano Ontološki jezdeci, katere del ekipe je bil tudi Štampar. Poleg njega so v oddaji, ki je šla v eter v živo, brez predhodnih priprav in strogega koncepta, jezdili še Ven Jemeršić, Igor Bezget, Nino Mureškič, Sašo Rek in Edi Türk.

Na Maršu s fan clubom
Ker je 3/5 nekdanje ekipe živelo v blokih, v katerih sem odraščal tudi sam, pa sem izkoristil veze in poznanstva z dvorišča ter se dobil na »še pomnite tovariši« kavi z Dejanom Štamparjem. Hvala bogu, da je konec vikenda so poleg Dejana ustvarjali še Stanko Brglez, Matjaž Šalamun – Šalca, Matjaž Klipšteter in na začetku tudi Sašo Karakaš.

»Karakaš je potem šel delati pravosodni izpit, zato si ni mogel več privoščiti kontaminacije,« pove o razlogu Sašovega slovesa Dejan. Poleg peterice (četverice) so bili pomemben del ekipe tudi tehniki. Na začetku sta za izvedbo skrbela dva, in sicer Milan Gačar ter Borut Štok, razlog za tehnični par pa je povsen preprost: »Če se je en začel preveč režati, je šel iz studia in je lahko takoj vskočil drugi.« Kasneje je tehnično izvedbo prevzel Sašo Papp.

Hvala bogu, da je konec vikenda kaseta.

Protvan z baklavami in tatarec
Hvala bogu, da je konec vikenda je bila na MARŠ-u na sporedu vsako nedeljo (za konec vikenda – logično) ob osmih zvečer, ob 16-ih naslednji dan pa je sledila ponovitev. Tako smo bili vsak ponedeljek popoldan priča zanimivemu pojavu, ko se je za dve uri v večini mariborskih trgovin in lokalov poslušal Mariborski radio študent – za današnje čase nekaj nepojmljivega. Da, tako priljubljena je bila ta oddaja, tako priljubljena, da je obstajal celo neke vrste fan club. »Glavni je bil Drago Farič, ki nas je prišel skoraj vsako nedeljo s familijo in prijatelji gledat v studio.« Zraven je vedno prinesel tudi kaj za pod zob, »protvan« z baklavami ali »tatarca«, tako da je ekipa lahko vmes tudi malo »piknila«. »Aleš Podpečan (Lalisound) je bil tudi naš veliki fan,« se še spomni Dejan, »ki je vedel na pamet precej dialogov, ko smo jih mi že zdavnaj pozabili.«

Poslušalec Drago
Velja napisati, da je oddaja potekala v živo, kakšen dan ali dva prej so fantje naredili koncept in si razdelili vloge, med oddajo so si z raznimi efekti spreminjali glasove, veliko pa je bilo tudi improvizacije … in seveda smeha.
»Na mizi smo imeli prt iz debelega žameta, takega za zavese. Tam je bil zato, da smo se ob napadu smeha lahko spodaj skrili in se režali not.«

Sangria party
Ekipa Hvala bogu, da je konec vikenda je pripravila tudi dve legendarni zabavi s sangrio. Priljubljena španska pijača domače izdelave je tekla v potokih prvič pri študentskih domovih na Gosposvetski, kjer je imel MARŠ svoj domicil, drugič pa na Braniku. Pisec teh vrstic sem se udeležil obeh, po drugi pa sem takoj zjutraj, po približno uri in pol spanca, s punco z vlakom odpotoval na počitnice v Italijo. Prve besede sem lahko spregovoril šele na stopnicah pred železniško postajo v Benetkah. Z motnim pogledom sem zrl na znameniti Canale Grande in če se ne motim, sem zamrmral nekaj v smislu, da me muči žeja … ter pojedel pomarančo.

Ko je imel kdo »solo točko«, kot na primer Stanko s Filmskimi novostmi, so ostali člani ekipe običajno uvidevno zapustili studio, da »ne bi Stanko zajokal«, ko pa je komu vendarle med oddajo »ušlo«, pa je znal običajno Klipi to dobro zapeljati naprej in izpeljati do konca.

Ker je oddaja potekala v živo, je bilo vanjo mogoče tudi poklicati, a so ekipo ti telefonski klici začeli hitro dolgočasiti, saj se s klicatelji ni dalo niti dovolj kvalitetno pohecati – razen z nekim Dragotom, ki je klical skoraj v vsako oddajo. »Najprej smo mislili, da je Drago tak malo čud’n … in smo ga hoteli imeti za norca, dokler ga ni enkrat na koncu pogovora napadel pritajen smeh, ki ga je izdal. Takrat smo pogruntali, da »zajebava« on nas in ne obratno. Potem smo hoteli še samo Dragota na telefonu, a po tistem žal ni več poklical v oddajo.«

Po dobrih dveh letih pa so fantje ugotovili, da si niso več smešni in da so se izpeli, zato so z ustvarjanjem oddaje prenehali. So pa s svojimi »največjimi uspešnicami« izdali avdio kaseto, za katero sem prepričan, da jo še danes najdemo na častnem mestu v marsikaterem mariborskem domu.

EPP
Med oddajo so v pavzah poleg kvalitetne glasbe, za katero je v MARŠ-evskih časih skrbel Matjaž Klipšteter Klipi, na Cityju pa je zadevo prevzel njegov mlajši brat Tomaž, vrteli tudi »reklame« lastne produkcije:
»Fras frost – Trdo ko satan«
»Izterjave in strojepisje Fras – 500 udarcev na minuto«
»Picarija Fras – Mi nimamo krušne peči, ker imamo elektriko«
in mnoge druge.

HBDJKV na Cityju
Po nekajletni pavzi se je stara ekipa znova zbrala, takrat ne več na MARŠ-u, ampak na Radiu City. Hvala bogu, da je konec vikenda (HBDJKV) je bila znova na radijskih valovih, a ne več vsako nedeljo, ampak le še enkrat na mesec, vsako zadnjo nedeljo ob 20-ih; prav iz razloga, da ne bi postali samim sebi (spet) dolgočasni. Koncept oddaje je ostal približno isti, le telefoniranja v živo in ponedeljkovih ponovitev oddaje ni bilo več.

Tehnik oddaje na City-ju je bil Dejan Vedlin, se pa Štampar spomni, da je po njihovi imel Vedlin še svojo oddajo, ki je ekipo HBDJKV malo spominjala na »pocukrani želeli ste, poslušajte«, zato so včasih še malo ostali in prisluhnili »prijetnim melodijam«. »To so bili Vedlinovi radijski začetki, ko še ni bil tak spikerski mojster, kot je danes,« pripomni. Ker je bil HBDJKV na sporedu le enkrat na mesec, bi si človek lahko mislil, da so fantje oddajo pripravljali cel mesec … In (teoretično) so jo res.

Tudi v sliki
Nekje v arhivih Televizije Maribor se verjetno še vedno skrivajo edini posnetki, ki so jih HBDJKV-jevci naredili tudi na filmski trak. Gre za znamenite Filmske novosti z naslovom »BRDO BAJK B1« in pa za reklamo ob izzidu njihove avdio kasete. Morda se bo ob prebiranju teh vrstic kdo od zaposlenih na RTV centru zakopal v arhiv in jih poiskal, če seveda še obstajajo. Prepričan sem, da bi jih po dolgem času lahko z veseljem znova pogledali.

»Dobivali smo se običajno na Lentu; v Brodu, C-ju ali pizzeriji Zeppelin. Prvi teden se nismo zmenili nič, drugi teden smo družno ugotovili, da bi bilo počasi fajn, da se kaj zmenimo, tretji teden pa smo v grobem izdelali koncept,« o pripravah, ki se od MARŠ-evskih časov očitno niso spremenile, pove Dejan. So pa na teh vsakotedenskih »brejnstormingih« običajno porabili ves avtorski honorar, ki so ga za oddajo prejeli; približno 10 mark po osebi, v osamosvojitvenih bonih, seveda.

Kljub temu, da je bil HBDJKV na sporedu le enkrat na mesec, pa se jim je tudi po ponovni obuditvi oddaje po dobrem letu zazdelo, da se ponavljajo in dolgočasijo ter da je čas, da se z radijskih valov (znova) poslovijo.

Najboljši vedo, kdaj je čas za slovo
Ko sva z Dejanom tako modrovala in srkala vsak svojo kavo, pa se je pojavilo neizogibno vprašanje, ali bi današnji čas, v katerem neprestano in brezglavo hitimo, si želimo vse na hitro in ko je tudi humor bolj »na prvo žogo«, prenesel oddajo formata HBDJKV. Snovi za »obdelavo« je namreč več kot dovolj, ampak ali je dovolj tudi potencialnih poslušalcev? Glede na to, da se po več kot četrt stoletja še vedno pogovarjamo o HBDJKV, Butnskali, Top listi nadrealista, Zločestoj djeci ipd., je dobrega humorja lačna publika še vedno tu, sva ugotovila. »Ampak ekipa, ki bi tako oddajo delala, bi morala začutiti, kdaj so se izpeli in je čas za slovo,« je pripomnil Dejan.

Sam bi še dodal, da bi moralo to veljati na vseh področjih oziroma, če se izrazim po športno: samo največji šampioni odidejo na svojem vrhuncu.

Vid Kmetič