»Zdravo, mali, kaj rabiš danes? Boss čike za ateja, ne, pa štruco pariškega. Še kaj?« Danes nepojmljivo: prodajalke so nas poznale in vnaprej so vedele, po kaj si prišel.


Nekoč, preden so zrasle blokovske prikazni, naj bi tukaj dejansko stali številni bori. Sicer zdaj od njih ni več ne duha ne sluha, razen osamelih ubožcev sredi betonske gmote. Ampak, da, od tod menda ime tega naselja. Kakorkoli. Kosovelu bi to gotovo predstavljalo navdihujočo poetično zagonetko. Jaz kot »malinovec«, ki je tukaj preživel skoraj vso dosedanje življenje od drugega leta, pa se nisem preveč ubadal z bori in njihovim (ne)obstojem.

Prvi spomin sega, uf, zdaj že skoraj tri desetletja nazaj. Borova je tedaj dejansko pomenila konec mesta. Cesta Proletarskih brigad se je kot mrtvi krak reke tukaj enostavno zaključila. Brez pomislekov smo kolesarili, se kotalkali in špilali fuzbal na štiripasovnici. Sem je tako ali tako zataval samo kak izgubljeni poljski tovornjakar, saj cesta ni vodila nikamor. Takoj za njo so se začele njive koruze ter vrtički okoliških prebivalcev.

Desno od ceste so se dvigali kupi šodra in gošča. Vsakič, ko je deževalo, so se med njimi nabrale velikanske luže. Še eno igrišče brezmejnih možnosti za otroško domišljijo. Nabirali smo paglavce, oponašali žabe, se igrali ravbarje in žandarje, špegali mlada soseda, ki sta sredi travnika našla navidezni mir za ljubezensko avanturo.

Polja, potok, ostanki rimske Ville Rustice, nad njimi pa dvigajoče se Pohorje. Kako surrealno, ko pomislim danes, vse to sredi blokovskega naselja.

Na drugi strani se je pred naseljem zaključil mrtvi krak Engelsove. Polja, potok, ostanki rimske Ville Rustice, nad njimi pa dvigajoče se Pohorje. Kako surrealno, ko pomislim danes, vse to sredi blokovskega naselja. Čofotali smo v potoku, ki je bil včasih sumljivo rjave barve in čudnega vonja. Danes bi ob takšnem prizoru starši doživljali živčne zlome, na socialni bi se prižigali rdeči alarmi, očividci bi se panično držali za glavo.

Pustolovščina se je nadaljevala po poti do Pekrske Gorce. To je tisti čudni hrib pod Pohorjem, za katerega nihče ne ve, kako se je tam znašel. Baje je hudič odrezal vrh Pohorja in ga skotalil v dolino. Neverjetno, po kakšnih poteh vse smo jo prehodili, se s puncami skrivali v ostarelih bunkerjih, fotrom kradli pivo in ga na skrivaj okušali.
Zdaj si ob vseh trgovskih centrih – da, vse imamo, pa bi za tisti občutek vse tudi brez pomislekov zamenjal – težko zamišljam, da je bila edina trgovina daleč naokrog majhna štacuna v pritličju enega od blokov. Modrega, in ker je med bloki vladalo rivalstvo, sem se moral na skrivaj smukati po okroglih stopnicah, oprezati za mularijo iz modrega bloka, da jih ne bi fasal, in se varno prebiti v trgovino. Še težje pa je bilo priti ven, saj se je o vest o vsiljivcu hitro razširila.

Borova vas. Vir: Pigac

»Zdravo mali,« sta nas trgovki Branka in Sonja že osebno poznali. »Kaj rabiš danes? Boss čike za ateja, ne, pa štruco pariškega. Še kaj?« Da, vnaprej so vedele, po kaj si prišel, kar je danes nepojmljivo. Bile so kot tete, ki so mimogrede navrgle še: »Mama je v redu? Pozdravi jo. Pa ateja tudi.«

Medblokovsko rivalstvo je bilo včasih kar divje. Dve leti smo organizirali celo nogometni turnir na našem dvorišču, ki je imelo najboljši »fuzbal plac« na vasi. Dokler niso starejši pubeci, ki jih je razganjalo od energije in hudobije, zlomili enega od golov. Skratka, pomerili smo se Rozeki, Modri, Zeleni in Rumeni. Preprosto imenovani po obarvanih fasadah, ki so vsaj malo popestrile sicer hitro osivele bele bloke. Celo fasade se danes popravljajo. Ravno lani je še zadnja nasproti mene končno dobila novo podobo. Res je že obupno izgledala.  No, kdo je zmagal, se ne spomnim. Verjetno ne mi, ker drugače bi se spomnil. Ampak, saj to ni bilo bistveno. Razvil se je cel dogodek z navijači, sodnikom, prepiri, ali je bil avt ali ne, ali je bil ofsajd ali gol. Dobro, da se tekme niso nadaljevale, ko je pri modrem zrasel še beli blok. V njem sta živela kar dva nogometaša, moj sošolec Denis in Rok Kronaveter, ki je za Olimpijo predlani dal enega odločilnih zadetkov za nov naslov državnih prvakov po dolgoletni prevladi Maribora in bil takrat izbran za najboljšega vezista sezone. Dobro za njega, da v Borovi ni več blokovskih dvobojev, saj se mu zaradi tega ne bi dobro pisalo.

Dvorišče je bilo zakon. Vedno je bilo polno otrok, igre, dretja. Vsake toliko je bilo slišati katero od mam ali očetov: »Gor! Večerja!« In odgovor: »Samo malo še.«

Seveda, tudi prepirov in pretepov je bilo nekaj, pa obveznega zbadanja deklet. Če si se pustil, nisi imel miru, tako da je vsakemu vsaj enkrat počil film, ko se je prej ali slej moral postaviti zase. Ne znam si predstavljati današnjega zgražanja mam in verjetno celo očetov, takrat pa je bilo samoumevno, da se pubeci tudi kdaj stepejo. Nenazadnje je tudi življenje takšno, da moraš znati prejemati in zadajati udarce, drugače težko kam prideš. Največja faca pa si bil, če si ukrotil starejšega od sebe. Si se pa potem moral paziti, da te z bando kolegov ni kdaj dobil na samem.
Edino s Cimrom se nihče ni upal zezati, saj je bil boksar in ta pravi uličar. Takrat sem si predstavljal, da bi me lahko s svojimi velikanskimi rokami enostavno zmlel, če bi želel.

Poleg uličarskih zvezd smo kmalu kot vsak pravi predel mesta, kot vsaka prava vas, dobili tudi druge znane obraze, na katere smo tako ali drugače ponosni. Spomnim se, kako sva se z Juretom Drevenškom, sosedom, ki je živel nekaj nadstropij nad mano in danes blesti na odru mariborske Drame, prepirala, kdo je boljši: Queeni ali Doorsi. Ko sem samo videl Primoža Bezjaka v Petelinjem zajtrku, že mi je šlo na smeh, na poročilih pa sem še kot mlad študent novinarstva občudoval Sekuja Condeja.

Ja, tota Borova. Ko zdaj razmišljam nazaj, bi lahko rekel, da smo bili vas. Urbana vas. Tam nekje na periferiji med mestom in podeželjem, ki se razteza od Pekrske naprej. Tudi delovali smo tako. Povezani v dobrem in slabem smo poznali večino obrazov in nanje lepili posamične zgodbe. Vesele in žalostne: kdaj sosed pretepa ženo ali seksa z njo, kdaj je mlada družina dobila novega člana, kdaj se je v zaporu znašla kaka od domačih barab, kdaj je dvorišče dobilo nov koš, kakšno akcijo imajo kdaj v štacuni čez cesto. Vedeli smo tudi, kako dvigniti tlak sosedu z nabijanjem žoge v steno, komu dati zaflikat strgane hlače ter kdo se bo po terenu gotovo oglasil na špricarju.

Ja, tota Borova. Ko zdaj razmišljam nazaj, bi lahko rekel, da smo bili vas. Urbana vas. Tam nekje na periferiji med mestom in podeželjem, ki se razteza od Pekrske naprej.

Borove danes skoraj ne prepoznam več. Obkrožena s štiripasovnicami in trgovinami je vse prej kot vas, a tudi kaj dosti urbanega ni ostalo. Otroci se le redko in še takrat pod budnim očesom staršev igrajo na dvorišču, kjer stara igrala bolj ali manj le še trohnijo in rjavijo, nova pa velikokrat samevajo. Nihče več ne brca žoge na nepokošenem travniku, kjer niti golov ni več. V potoku, ki ga zdaj preči obvoznica, že dolgo nisem videl nikogar čofotati, vrtički vedno bolj izginjajo, na večnem gradbišču čez cesto pa raste religiozni center. Joj, kako včasih pogrešam to mojo Borovo … Vas, naselje, ali kako bi temu lahko danes sploh rekli.

Žiga Brdnik

 

Povezan članek:

Še danes mi rečejo, da pogrešajo čvek