Priznam, da mi je kar godilo, ko sem videl plakat za že 18. Šourock in da so se na Štuku tri zaporedne aprilske sobote ponovno predstavljali domači bendi, da se po kleteh in garažah še vedno »špila rokenrol«. Ker je Štuk tudi malo od nas, nekdanjih pionirčkov in socialističnih mladincev, ki nas zaboli, ko vidimo, da tam gostujejo Poskočni fantje ali pa npr. Neda Ukraden, na Štuku, kjer je marsikdo izmed nas spoznal »rokenrol«, pa tudi kakšno svojo veliko srednješolsko ljubezen.


Vem, zveni rahlo nostalgično-patetično, ko napišem, da so bili to pač neki drugi, ki jim nekateri rečejo danes tudi »svinčeni« časi. Verjetno so si ta pridevnik prislužili zaradi dejstva, da smo takrat še uporabljali osvinčeni bencin in čeprav se je vozilo po sistemu par-nepar, je bilo v zraku svinca res nekoliko več.

Jugoslovanski Nashville

»Čobanski« rock

Na svojem prvem koncertu sem bil, ko sem jih imel 9 ali 10. Bijelo dugme, turneja Bitanga i princeza v Hali C. Ni mi čisto jasno, zakaj sem sploh šel na ta koncert, saj mi Bijelo dugme nikoli niso bili pretirano všeč, še večjo misterijo pa mi predstavlja dejstvo, da sem bil na koncertu brez spremstva. Spomnim se, da me je foter pospremil do vhoda, v hali pa sem bil sam. In očitno sem se, stoječ v zadnji vrsti, zasmilil tonskemu tehniku. Potegnil me je na svoj podest in tako sem lahko zraven njega za »mišpultom« gledal dolgolasce, ki so skakali pred odrom, pa Brego, Bebeka …
»Čobanski« rock z najbolšega »placa« v Hali C.

Štuk bo ostal vedno tudi malo naš in zato smo nekateri občutljivi, kdo igra na odru, na katerem so nekoč stali Električni orgazam, EKV, Film, Lačni Franz, Skakafci (ki so nam enkrat poleg koncerta za plačano vstopnino podarili tudi svoj edini LP Igre brez meja), pa Preporod, Jani Kovačič, Laibachi … Predvsem slednje je bilo v osemdestih letih prejšnjega stoletja videti nastopati v živo nekaj posebnega, pa čeprav sam nisem bil nikoli njihov fan.

O Štuku kroži tudi neka urbana legenda, ali drži ali ne, pa verjetno vedo nekdanji stanovalci bližnjih študentskih domov. Ob sredah so bili na Štuku študentski večeri in zgodba pravi, da naj bi takrat v študentskih domovih zaradi prekomerne porabe ponavadi zmanjkalo tople vode.

Marko in Matjaž (Skakafci)

Prav tako zanimivi so bili četrtkovi country večeri, za katere se je trudil neumorni David Orešič. Takrat je bila namreč v Mariboru dokaj močna country »scena«, z bendi, kot so bili D’Drava kantri dečki, Contry ketchup in seveda legendarni Pohorje express. In če so nekdaj našemu mestu rekli jugoslovanski Manchester, pa kasneje jugoslovanski Liverpool, bi si morda vsaj kakšno leto ali dve zaslužili tudi naziv jugoslovanski Nashville.

Renato (Skakafci)

»Tapravi frud«

»Deux garçons de Yougoslavie«

Na koncertu Skakafcev sem bil vsaj desetkrat, navsezadnje je šlo za enega boljših mariborskih bendov, a tisti v Klubu mladih je bil nekaj posebnega. Ne vem zakaj, ampak z Venom sva se odločila, da Skakafce posnameva in sva na koncert v vojaški torbi »prešvercala« kasetofon. Dala sva ga na okensko polico, pritisnila rec in play, po 45 minutah obrnila kaseto in zadeva je dokaj dobro uspela, že na poti proti domu sva si po Smetanovi in Koroški vrtela čisto sveže Igre brez meja, Wunderschön, Do the reggae not the war, Go fuck the duck, Je suis comme je suis …
In prav zanima me, če se v Venovi kleti, v kateri izmed »senti-menti« škatel še vedno skriva devetdesetminutna »ba-es-efka« z »bootleg« Skakafci v živo.

Biti v letih pubertete v 80-ih v Mariboru sploh ni bilo tako slabo, veliko se je dogajalo, ali pa se mi to zdaj le zdi, saj je znano, da ima človek glede svoje mladosti dokaj selektiven spomin. Upam, da mi moj še vsaj približbno služi in da bom v tem pisanju večino stvari opisal res takšne, kot so bile, za morebitne napake pa se globoko opravičujem vnaprej; tudi če bom pozabil na katerega izmed takratnih (pomembnih) akterjev, ki pa morda na pubertetnika osemdesetih le niso naredili (pre)velikega vtisa.

Odlični koncerti so bili v takratnem Klubu mladih (kasneje MKC, danes pa v stavbi domuje rektorat mariborske Univerze) na Orožnovi ulici. Spomnim se zagrebške Boe, jugoslovanskih Duran Duran, v rumenih »gedzbi« hlačah, pa beograjskih Oktobar 1864, ki jih je bilo na odru skoraj toliko kot občinstva. Pa ne zaradi njihove pretirano številne zasedbe, njih je bilo osem, pod odrom pa nas 15–20, koncert pa je še vedno med mojimi »top 10«. V Klubu mladih sta svoje kitarsko znanje kazala tudi akustična Mirt in Sajko, pa seveda Skakafci (njihov Feki skrbi zdaj za glasbeni program na Poštni), Otroci socializma, domači Masakr, še posebej »odbit« pa je bil bend, ki jih sam štejem za mariborski odgovor na Laibache – Abbildungen Variete.

Tarzan in Ven (Enola Gay)

Seveda pa ima v moji osebni beležki med koncerti v Klubu mladih prav posebno mesto Videosex. Šla sva z Venom in oba sva se čisto malo zaljubila. Anja je bila od naju starejša nekaj let in mulcema iz sedmega, osmega razreda se je zdela »lepa ko’ satan«, ko sva jo z odprtimi usti gledala (in poslušala) kako zvonko poje »ona je na štriku končala, brž ko sem prišla na svet, ona je na štriku končala, oče pa je zbežal v svet«. Hec je, da je dobro desetletje kasneje Ven za Anjo posnel enega svojih prvih videospotov.

Na koncertu Videosexa pa je bil takrat tudi guru slovenske punkovske in novovalovske scene, kot vedno v črnem, eden in edini Igor Vidmar; in če bi bil to Štoparski vodnik po galaksiji bi pisalo, da je bil »tapravi frud« (frud – res blazno kul tip, op.p.).

Pod Proleterskimi brigadami

Ravno do dna

Dolgo smo jih čakali, da pridejo v Maribor. Predolgo. Potem pa so se nekega (lepega) dne pojavili plakati z vsem znano Đonijevo silhueto. Azra v Gustavu.
V tisti kleti nekdanje »pomožne« šole je bilo zakajeno, prepojeno z znojem, ozvočenje (dosti) preglasno … a na odru je bila končno dolgo pričakovana Azra. To je bila takrat sicer že nekoliko drugačna Azra, v svojem zenitu, Đoni ni bil več tisti »brijem bradu, brkove, da ličim na Pankrte« Đoni, ampak zaraščen dolgolasec, a koncert je oddelal kot vedno. Skoraj tri ure rokenrola, ostro in brezkompromisno, kot da bo že naslednji dan konec sveta in je to njegov zadnji »špil«, njegov labodji spev.
Hej, hej, Đoni, Đoni!

»Špili« so bili tudi zunaj, pod svinčenim nebom železne zavese in zvezdami socialističnega neba, pod stopnicami pri vhodu na mariborsko sejmišče, enkrat celo na dvorišču današnjega rektorata na Slomškovem trgu. Pa na Trgu svobode, celodnevni »open air« povečini mariborske rokenrol scene: Maska, Nima smisla, Preporod, Lačni Franz, Carski rez … zdi se mi, da so bili slednji, z legendarnim Jančičem na kitari in Jako na bobnih, neko kratko obdobje v Mariboru vsaj tako popularni, kot že takrat mnogo večji Franzi.

Morda najbolj nenavadno, obskurno prizorišče rock koncertov na prostem je bil podhod na S23, pod cesto Proleterskih brigad, na tamkajšnji tržnici. In bilo je polno, kot ponavadi, publike in bendov, po večini mariborskih, kot ponavadi. Pod Proleterskimi brigadami so ga »pičli« Dogma, Revolucija, pa Butli in P.U.J.S. (s Hrenofko) in že takrat je svojo virtuoznost na kitari kazal Igor Bezget – Bizgo, skupaj z Venom Jemeršićem, Otmarjem Plavčakom – Tarzanom, Rajkom Majcnom in Juretom Koprivškom v Enoli Gay.

Jure (Enola Gay)

Ekatarina za vedno
Na Rotovškem trgu so nekoč prodajali moko in seno, zato se je imenoval Trg moke (Mehlplatz), do 18. stoletja pa so tam prirejali celo dvoboje bikov, neke vrste koride. Sredi in po drugi svetovni vojni je bil trg večkrat prizorišče gledaliških in opernih predstav, v šestdesetih letih so tam pričeli prirejati knjižne sejme, v 80-ih pa se je igral rokenrol. Veliko prej naštetih mariborskih bendov je nastopalo tudi tam, med njimi skupina, ki si je nadela meni osebno enega najboljših imen: Speedo, Franca, Dolfa, Joža in Marino so ga »žgali« pod imenom Soft and simple.

Od vseh koncertov na trgu pa je zagotovo večini ostala najbolj v spominu beograjska Ekatarina Velika. Po moje smo se vsi fantje takrat vsaj malo zaljubili v Magi, dekleta pa v Milana, njihova glasba pa je za vedno (po)ostala del nas, danes sicer že nekoliko »starejših mladincev«. In ko se kdaj sprehodim čez Rotovški trg, se mi včasih zazdi, da še vedno slišim tisto:

I kao da je bilo nekad,
i kao da je bilo tu,
pod velikim svetlim suncem,
pod velikim svetlim svodom.


Fontana 80’s

Na Fontani sicer ni bilo kaj dosti koncertov, sam se spomnim zagrebških Telephone call 66 in pa Black Baloona iz domačih logov, a smo kar veliko zahajali tudi tja, predvsem ko je na ploščah še jahal Mišo Hölbl. Na tistih ozkih stopnicah, ki so vodile do vhoda je bila vedno gneča, pa tudi kakšna Celzijeva stopinja ali dve preveč, ko pa ste končno vstopili skozi vhodna vrata, vas je najprej oblila izdajalska UV svetloba in zasvetil se je prav vsak košček prhljaja na vaših ramenih. Tla v prostoru z mizami in šankom so bila vedno malo lepljiva, od politega piva in bambusov, zrak pa nasičen s cigaretnim dimom, Charlijem, Chanelom no. 5, Atacheejem in Pino Silvestrom.
V drugem prostoru, na plesišču, pa klasična scena – par plesalk v glasbeni ekstazi, okoli njih tipi s prekrižanimi rokami in čikom v ustih, ki so poznavalsko ocenjevali njihove plesne glasbe in v temnem kotu kakšen zaljubljeni par v čisto svojem času in prostoru. In Rojs.

Vid (Skakafci)

Vid Kmetič