Vožnja z Maistrom


030 700 035. Drindrin, drindrin. Takoj se oglasi vljuden glas: »Maister, prosim, želite?«
Prime me, da bi odgovoril z zdravo, tukaj podpolkovnik Sherman Miles. Kdaj se dobiva jutri? A me hitro mine. Tolikšno uglajenost pri javni službi težko najdeš. Vprašam le, do kdaj vozijo in ali nas lahko peljejo malo naokoli, če prideva starša z otrokom in brez vrečk. »Do dvajsete ure. Seveda. Z veseljem.«

Potem ni treba klicat, ker srečamo Maistra na Grajskem trgu. Pozno popoldne je že in temno. Mali avtobus ustavlja in izstopi družina z vozičkom. Vstop je kar visok, a noter je zelo prijetno, prostorno, pa tudi dokaj nenavadno. Podobno je londonskemu taksiju ali kupeju na domačem vlaku, le manjše, bolj čisto in zlasti brez vonja po kovini. Pravijo, da je na dveh klopeh prostora za šest oseb. Bo najbrž držalo. Za tri je udobno kot doma v dnevni sobi, ampak taki premični. Ne glede na to, da se vrata odpirajo in zapirajo nonstop, je v vozilu ravno prav toplo.

Z Maistrom brezplačno po centru mesta. Vir: Pigac

»Nimamo cilja. Samo malo bi se peljali z vami, če se nam je že ponudila priložnost izkusiti nekaj novega, neznanega. To je, premikati se po najbolj strogi peš coni; kot pešec, samo sede, na toplem in na suhem.«

»Prav,« reče gospa Amira za volanom, »gremo po Jurčičevi, pobrali bomo eno gospo na Gosposki in peljemo jo na Slomška. A voziti moramo počasi in previdno, vidite, noter je Maister glasnejši kot zunaj, na ulici nas ljudje sploh ne zaznajo, treba je paziti na njihove reakcije. Ker ne vedo, da je za njimi vozilo, lahko kdo nenadoma zastane, stopi ali zavije pred nas. Saj nimamo velike hitrosti, sedem, osem na uro, a vožnja vendarle zahteva veliko koncentracije. Avto ima zavoro za hipno ustavljanje, a zaviranje požre veliko energije. Raje se ustavljam tako, da preprosto odvzamem plin. Avto ima samo dve stopalki, eno za zavoro in eno za plin. Sicer pa je baterija fantastična. Drži ves dan in tudi več. Po dosedanjih izkušnjah lahko z enim polnjenjem naredimo približno sto dvajset kilometrov, polni pa se šest ur. Če pomislite, da se mobilni telefon polni tri ure, je to odličen rezultat.«

Gospa Amira ne izgublja niti sekunde. Takoj debata. Že smo na vrhu Gosposke. Vstopi gospa s kupom oblek v naročju. Na Slomšku jo čaka mož v pravem avtomobilu. Z Amiro se očitno poznata. Tikata se in takoj udarita pravi mestni small talk. Mini predstava, čisto uživanje za občinstvo.

Ko gospa izstopi, se z otrokom v naročju lahko presedem na sovozničin sedež. Vrat ni možno odpreti od zunaj. Saj ne, da bi pričakovali kakšne posebne nevšečnosti, a občutek varnosti je vendarle malenkost večji, pravi gospa Amira.
In koliko zanimivosti na armaturki za otroka. Avto ima sicer samo dve prestavi. Ko gospa Amira prestavi v vzvratno, se nad glavo prižge zaslon s posnetkom kamere na zadnjem delu. »Po občutku bi rekla, da je nekoliko daljši od osebnega avtomobila. Opazila sem, da s svojim malim Citroënom v večjem loku zajemam ovinke, odkar vozim tega,« pripoveduje smeje.

Gospa Amira vozi Maistra v kombinaciji še z dvema kolegoma. Dva dni dopoldan, dva dni popoldan, dva dni prosto. Odličen ritem, pravi. Ko so ji rekli, da nima servo volana, se je malo ustrašila, a ni nikakršnih težav. Ko iz prostega teka prestavi v način vožnje, ima na voljo še stikalo, na katerem sta želva in zajec. Slednji dovoljuje nekoliko večjo hitrost. Na zelenem ekranu je napisana končna hitrost – 60 kilometrov na uro. Je to mogoče?

»Ne vem, tako daleč še ga nismo testirali. A vsekakor je zmogljivejši od podobnega, ki vozi po Ljubljani – to je tisti, ki so ga kupili v dveh delih, baterijo posebej in karoserijo posebej, pa se je zazdelo, da je bil Maister veliko dražji –, vendar Maister tudi mora biti močnejši. Maister ne vozi izključno po peš coni, pač pa tudi po Lentu, in da pridem do tja, se moram vključevati v običajni promet na cesti, denimo na Strossmayerjevi in Pristaniški ali Gregorčičevi, na cesti pa ne morem povzročati zapletov in slabe volje,« pravi gospa Amira.

V glavnem me ljudje ustavijo in vstopijo tako, kot vi, najlažje pa vozim, kadar me pokličejo in jih lahko peljem na določeno lokacijo, to imam najraje.

Maister niti ni ne vem kako velika atrakcija. Le tu in tam se kdo ustavi in pogleda, tu in tam kdo pomaha in otrok v naročju ponosno maha nazaj. »V glavnem me ljudje ustavijo in vstopijo tako, kot vi, najlažje pa vozim, kadar me pokličejo in jih lahko peljem na določeno lokacijo, to imam najraje,« pravi gospa Amira. Večina jo je danes ustavila tako, kot mi, kakih pet, šest ljudi pa jo je poklicalo in povedalo, kam naj jih pelje.

Postalo mi je bolj jasno, od kod je prišla tista uglajenost iz začetka teksta. Danes težko najdeš človeka, ki uživa, ko lahko naredi nekaj razveseljujočega, in uživa še bolj, ko naredi nekaj dobrega, koristnega za drugega.

Spomnil sem se na novinarski zapis o vožnji s prvim mestnim avtobusom v Mariboru iz leta 1927. Spomnil sem se tudi na to, kako molče danes v glavnem sedijo ljudje na navadnih avtobusih, potem ko gredo mimo tistega grozečega napisa, obešenega visoko nad glavami, kot bi ukazoval z neba, o tem, kako strogo prepovedano je govoriti s šoferjem. Maister je nekaj čisto drugega.

Z vidika trajnostne energije je Maister nedvomno dober obet. A nemara še večja je njegova vrednost v komunikaciji, v tem morda najbolj urbanem elementu med vsemi. Maister je idealno, in za povrh še mobilno mesto za pretok informacij v mestu in zlasti o mestu, se pravi, o ljudeh v njem. V njem lahko vidite in izveste ogromno. Uporabite ga. Ne bo vam žal. Samo muditi se vam pa ne sme. In tudi veliko več boste odnesli, če se vam ne bo mudilo. Denimo, deset krasnih minut urbane meditacije. Kratek čas, a veliko narejenega zase. Malo miru, malo tračev, nekaj optimizma, veliko znanih. Terapija pravzaprav.