… in na oni strani nas skoraj praviloma pričaka prijetno presenečenje.


Vse od osamosvojitve se zdi, da Maribor išče svojo novo identiteto. Nekoč smo bili industrijsko mesto, z vsemi specifikami, »fintami« in neizmerno ljubeznijo do svojega fuzbala, po propadu industrije pa nikakor ne znamo (zmoremo) najti svojega novega obraza. Finte in fuzbal so ostali, kaj bi sami s seboj in svojim mestom pa ne vemo najbolj. Nekaj upanja smo nekateri polagali v leto 2012, ko smo bili kulturna prestolnica Evrope, a smo tudi to izvedli tako malo »po mariborsko« in zamudili marsikaj … A ne čisto vsega.

Ima duha in dušo
»Všeč pa mi je Maribor kot mesto, za kakršno sociologi pravijo, da je v njem prijetno živeti: ravno prav je veliko, do 150.000 prebivalcev. Ima univerzo, različne šole, gledališče z Opero in Dramo, muzeje, galerije, arhive, knjižnice, koncertne dvorane z imenitnimi sporedi. Z vsem tem ima duha in dušo. Položen v lep svet pod Pohorjem in ob Dravi, da se človek v njem dobro počuti. Iz njega lahko kreneš v daljave in na vse strani,« je pred leti o našem mestu povedal dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor dr. Bruno Hartman.

Turisti v svojem mestu
Nekje na tej poti iskanja so nas (smo sami sebe) prepričali, da je Maribor obsojen na capljanje za drugimi, predvsem za bleščečo in nališpano prestolnico. Tako radi veliko »jamramo« in iščemo krivce (predvsem) na oni strani Trojanskega klanca. Če samo malo pokukamo v zgodovino mesta in ga malo bolje spoznamo, pa hitro vidimo, da smo bili v Mariboru pravzaprav vedno »ful frajerji«.

Polno je zgodb, ljudi in dogodkov, zaradi katerih je naše mesto sploh obstalo tu, kjer je, na prepihu zgodovine. Ne zgolj tistih velikih zgodb, ampak tudi (in predvsem) tistim majhnih »cukrčkov«, ki so naredili mesto tako, kot ga imamo radi.

Seveda ne mislim, da se moramo zdaj obračati nazaj in stokati »za dobrimi starimi časi«, ampak v njih poiskati navdih za »dobre nove čase«. Mariborčani moramo (bolje) spoznati Maribor ter vsaj za kak dan postati turisti v lastnem mestu. In potem ga bomo znali s ponosom predstaviti tudi drugim.

Majice z granitnimi kockami
Center grafičnih dejavnosti v okviru Hiše! deluje od leta 2014. Do 2016 ste jih našli v Vetrinjskem dvoru, nato pa so se zaradi prostorske stiske (upajo, da le začasno) preselili v GT22. Izvajajo najrazličnejše grafične delavnice, na katerih se udeleženci seznanjajo z različnimi grafičnimi tehnikami in, kot je to pri Hiši stalna praksa, povezujejo laike s profesionalci na področju grafičnega ustvarjanja in s tem »generirajo pretok sodelovanja, novih idej in likovnih pristopov, gojenje medgeneracijskih odnosov ter socialnega utrjevanja lokalnosti skozi otipljive likovne podobe.«
Med njihove največje uspešnice ̶ če se lahko tako izrazim ̶ zagotovo sodijo majice z odtisi pokrovov kanalizacijskih jaškov, v bližnji prihodnosti pa imajo namen na majice prenesti še eno mariborsko posebnost, lahko bi ji rekli simbol mariborske pregovorne uporne drže ̶ granitne kocke.

Mesto sprehodov
»Maribor bi lahko postal mesto sprehodov,« razmišlja Katja Beck Kos, vodja Rajzefiberja (čeprav Katja izraza vodja ne mara ̶ zato raje »prva med enakimi«), ko pijeva jutranjo kavo v njihovih prostorih na Gosposki ulici 11, tam kjer je bila včasih cvetličarna Ciklama. (Nekoč je bil nad vhodnimi vrati napis ReCiklama, a ga po prenovi fasade več ni, žal pa sem Katjo pozabil vprašati, zakaj.)

»Maribor še kako ima identiteto, samo ne tiste klasične, za predalčke. Saj veš: uporno delavstvo prepleteno z udobnim z meščanstvom, industrija z ruralnim …«, nadaljuje.

Rajzefiber deluje v okviru društva Hiša! od leta 2014 in počne prav to, o čemer sem pisal uvodoma: predstaviti (predvsem) Mariborčanom njihovo mesto, tiste majhne kotičke in zgodbe, ki jih večina ne pozna; in to na prav poseben način. S sprehodi po Mariboru, ki jih vodijo prebivalci mesta, študenti, profesorji, pa tudi »mestne ikone« ̶ Mariborčani, ki jih, vsaj na videz, poznamo vsi in ki vedo o mestu (marsi)kaj zanimivega. Med 21. in 24. marcem so tako pripravili prvi Festival sprehodov.

Pogled na Maribor iz zraka. Foto: Pigac

»Pridružite se nam in doživite Maribor, podajte se v odkrivanje njegove zgodovine, razvajajte svoje brbončice s tradicionalnimi okusi, spoznajte bogato kulturno dediščino ali njegovo mlado, razigrano in kreativno urbano stran. Popeljali vas bomo skozi stranske ulice Maribora, v njegovo podzemlje ali na strehe hiš in vam predstavili Maribor, kot ga vidimo mi,« so zapisali v brošuri … In obljubo tudi držali. Pa še kako. V petih dneh se je zvrstilo skoraj trideset sprehodov: od Maribora iz ptičje perspektive do odkrivanja podzemnih rovov pod nekdanjim Tamom na Teznu, od nakupovanja v tistih bolj skritih trgovinah in ateljejih, sprehoda na Piramido, pa do spoznavanja mesta z Igorjem Irgoličem Furgulo ali samostojno z lovom na zaklad.

Po lojtri čez zid
Ko sem po spletu brskal za podatki o društvu, sem naletel na stavek, ki sem si ga sposodil tudi za naslov. O sebi pravijo, da »postavljajo lestev, da lahko pogledamo čez ograje naših vrtičkov.«

»Stavek je nastal še pred obdobjem Hiše!«, mi zaupa Katja, »ko smo leta 2010 v okviru festivala Lent iskali primerna prizorišča. Goro Osojnik iz Gledališča Ane Monro nas je zaprosil, če bi za Ano Desetnico (festival uličnih gledališč, op. p.) našli nekaj malo drugačnega.«

»Eno od teh prizorišč je bilo tudi na dvorišču Prve gimnazije, sivo, betonsko parkirišče«, nadaljuje Katja, »ko pa smo med postavljanjem odra prislonili lestev ob zahodni zid in pogledali na drugo stran, se nam je odprl čaroben pogled na zeleno travico in majhno hiško na sosednjem dvorišču.«

V hiški na oni strani je imel svoj atelje starosta mariborskih fotografov, danes žal že pokojni Dragiša Modrinjak. Splezali so čez in mojster Modrinjak jih je lepo sprejel ter jim razkazal svoj »kabinet čudes«. Kasneje so na sosednje dvorišče sicer odprli tudi vrata na Gregorčičevi, a ljudje so še vedno raje na drugo stran plezali čez lestev. Pogledati čez plot in omejenosti lastnega vrtička, povezovanje in sodelovanje so bila vodila tudi na Festivalu sprehodov, saj se ni samo sprehajalo po mestu, ampak tudi povezovalo. Na dveh okroglih mizah, prva je bila na temo turizma, druga pa o neizkoriščenemu potencialu kulturne dediščine, je bilo slišati marsikaj zanimivega, predvsem pa so se, verjetno prvič, različni akterji srečali v živo in se odkrito pogovorili o težavah in predvsem rešitvah zanje.

Hiša z različnimi sobami
Neke vrste predhodnica društva Hiša! so bila Živa dvorišča, nastala leta 2010, ki pa so bila na začetku del Gledališča Ane Monro. Društvo Hiša! je nastalo leta 2012 in to tako, da so k ponovnemu življenju obudili takrat že globoko spečo Hiško galerijo, ji dali novo ime in predvsem zagon. Pod streho Hiše! delujejo različne skupine: Sepate kapate, Živa dvorišča, Rajzefiber, Poligon znanja, Center grafičnih umetnosti in od leta 2016 tudi Živo mesto.
»Smo kot hiša z več različnimi sobami,« pove Maja Pegan, vodja Centra grafičnih umetnosti. In stanovalci te hiše med seboj zelo dobro sodelujejo, bi dodal še sam.

Sprehod »šimfanja«
Zadnji dan pa je bil na vrsti celodnevni Urbani hekaton, ki sem se ga z veseljem aktivno udeležil tudi sam. Spet je Rajzefiber na enem mestu, tokrat v Tkalki, zbral ljudi, ki se vsak po svoje trudimo, a ostajamo skoraj praviloma sami in nepovezani. »Autmigeci«, nas je pred leti imenoval prijatelj Peter. Cel dan smo, razdeljeni v dve delovni skupini, snovali nove sprehode, si izmenjevali ideje, hodili po mestu, predvsem pa se spoznali in povezali. Ne samo za ta dan, ampak tudi za prihodnje. In zdi se mi, da je bil prav s tem glavni namen Urbanega hekatona dosežen.

Rajzefiber biro. Foto: Pigac

Po celodnevnem napenjanju možganov in snovanju novih sprehodov pa smo »hekatonovci« (seveda) nadaljevali druženje v Salonu uporabnih umetnosti in bližnjem Living Roomu. In je že tako, da se običajno najboljše ideje porodijo na »after«. Vseh ne bom izdal, a (vsaj) ena od njih ima vse predispozicije, da postane mestna uspešnica. Za kaj gre?

Med obvezne plese »mariborske folklore« zagotovo spada šimfanje. Šimfanje je izraz popolne predanosti in ljubezni do svojega mesta in bolj kot ga imamo radi, bolj ga šimfamo. Vendar šimfamo lahko le Mariborčani, drugim obiranja našega mesta nikakor ne dovolimo. Zato smo se domislili sprehoda, na katerem bi šimfali. Kot začetna točka se kar sama od sebe ponuja znamenita Maksova gradbena jama na Ruški cesti, nato pa bi sprehajalce vodila pot po raznih »nevralgičnih« točkah v mestu. Teh imamo pri nas več kot dovolj in jih ne bo nikoli zmanjkalo, saj brez njih Maribor ne bi bil tisti pravi Maribor. Marsikje nekoliko zdelan, okrušen in robat, a naš in ki ga imamo radi natančno takšnega, kot je.

Vid Kmetič