Vse do konca 18. stoletja je Maribor vodil mestni sodnik, ki je hkrati opravljal funkcijo župana in sodnika; volili so ga vsako leto, in sicer 22. februarja.


Preden so mesta dobila župane, so v njih najvišji položaj imeli mestni sodniki; tudi v Mariboru je bilo tako. Mestni sodnik je bil predstavnik mesta in njegovih prebivalcev, vodil je mestni svet, ena njegovih poglavitnih nalog pa so bili sodni posli v mestu.

Iz dokumenta iz leta 1465 je razvidno, da so Mariborčani mestnega sodnika volili enkrat letno, natančneje vsakega 22. februarja. Če bi se torej volilna tradicija prvih mož v mestu nadaljevala še danes, bi se Maribor te dni intenzivno pripravljal na županske volitve. Tradicija je že zdavnaj prekinjena, je pa slučajno naneslo, da bomo letos dobili novega župana; ne sicer konec februarja, ampak konec novembra.

Pečat mesta Maribor.

Status mesta prinese številne privilegije
Potem ko je koroška plemiška rodbina Spanheimov v 11. stoletju organizirala vojaško obrambo Koroške proti Madžarom, je na današnji Piramidi postavila trdnjavo z imenom »castrum Marchburch«, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra leta 1164. Pod trdnjavo je kmalu pričela nastajati naselbina, ki se je v drugi polovici 12. stoletja razvila v meščansko naselbino z imenom po trdnjavi – Marchpurch.

Maribor je bil meščansko naselje gotovo že leta 1209, ko se v listini vojvode Leopolda VI. Babenberžana omenja kot trg – forum Marchpurch, kot mesto pa prvič v nekem dokumentu iz leta 1254. Pridobitev statusa mesta je bila za prebivalce tedaj izjemnega pomena; Maribor je namreč z nastankom mesta pridobil številne privilegije, kot so mestno obzidje z mestnimi vrati, mestni grb in pečat ter mestna samouprava, ki sta jo predstavljala mestni sodnik in mestni svet.

Sodna oblast mestnega sodnika je segala do meja mestne oblasti, torej še na tista območja izven mesta, na katerih so imeli Mariborčani svojo zemljo. Med njegovimi nalogami je bilo tudi pobiranje mestnega davka, ki so ga meščani plačevali od svojih hiš in posesti.

Pravico do izvolitve mestnega sodnika je Mariborčanom leta 1478 podelil cesar Friderik III. Za obdobje enega leta ga je volilo dvanajst svetovalcev, izvoljeni je bil dolžan priseči pred cesarjem oziroma pred njegovim pooblaščencem, prejel pa je posebna simbola oblasti: sodno palico in meč.

Drugi organ oblasti v mestu je bil mestni svet. Prvotno so meščani volili dvanajst prisednikov – zaprisežencev, ki so vpričo skupščine meščanov odločali v njihovem imenu. Pozneje je iz tega nastal mestni oziroma notranji svet, ki pa ni bil več organ skupščine meščanov, temveč ji je bil nadrejen in je o mestnih zadevah odločal sam. Spočetka so člane mestnega sveta volili na skupščini meščanov, sčasoma pa so svetniki na mesto manjkajočih članov sami volili nove člane.

Mestna hiša ali rotovž, zgrajena leta 1515, je v preteklosti služila predvsem kot sedež mestne uprave, od konca 15. do sredine 17. stoletja pa tudi kot sedež deželskega sodišča, ki ga je imelo mesto v lasti. V njegovem pritličju in kleteh so bili prostori mestne straže, zaporov in skladišča za orožje, živež in vino. Uprava je imela na voljo nadstropje, podstrešje pa je služilo kot shramba gasilske opreme in drugih komunalnih potrebščin.

Insignije mestnega sodnika
Na visoko sodno oblast mestnega sodnika še spominjajo njegove insignije, ki jih danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor: gre za mestne pečate od začetka 14. do 20. stoletja, sliko Salomonove sodbe iz leta 1658, sodno palico iz leta 1641, meč mestnega sodnika z nožnico iz leta 1777, ključ in torbico mestnih vrat iz leta 1728 ter mestno zastavo iz leta 1772, ki je črno-rumena z dvoglavim orlom in mestnim grbom v srčastem ščitu.

Ključ mestnih vrat.

Kot enega atributov mestne samouprave ima Maribor svoj grb, katerega najstarejši odtis je ohranjen na listini iz leta 1290. Najstarejši ohranjen mestni pečat izvira iz začetka 14. stoletja, njegov najstarejši odtis pa je ohranjen na listini iz leta 1305. Uporabljali so ga do leta 1486, ko je bil kot poslovni pečatnik izdelan manjši mestni pečat.

Kot posebna simbola oblasti je mestni sodnik imel sodno palico in meč. Sodna palica je iz leta 1641, meč mestnega sodnika pa iz 1777. V dvorani mestne hiše je od sredine 17. stoletja visela slika Salomonov sodni zbor, pod katero je mestni sodnik razglašal sodbe. Za novo leto 1658 jo je mestnemu svetu podaril tedanji mestni sodnik Tomaž Niederl.
Med simbole nekdanje mestne samouprave sodijo tudi ključi mestnih vrat s torbico iz leta 1728, ki je bila izdelana v spomin na obisk cesarjev Leopolda I. (1660) in Karla VI. (1728) v Mariboru.

Palica mestnega sodnika, 18. stoletje.
Meč mestnega sodnika, 18. stoletje.

Funkcijo mestnega sodnika so odpravili leta 1783 in jo nadomestili z mestnimi župani, ki so jih nato še 15 let volili enako kot predhodno mestnega sodnika, le za eno leto. Šele leta 1798 se je mestna samouprava na novo organizirala in od takrat so župane volili za štiri leta, kot to počnemo še danes.

Poleg te novosti, da je bil mandat najvišje mestne funkcije podaljšan z enega na štiri leta, je novi zakon prinašal še druge pomembne spremembe. Po novem so na primer lahko župani postali le tisti, ki so študirali pravo in so opravili županski izpit, polega tega pa so mestnega župana za razliko od mestnega sodnika volili vsi volilni upravičenci. V Mariboru je zakon v celoti začel veljati šele leta 1807.

Krištof Wildenrainer proti Turkom
Med mestnimi sodniki velja izpostaviti dva, ki sta pustila močan pečat v zgodovini Maribora. To sta bila Krištof Wildenrainer in Jurij Haller.

Krištof Wildenrainer (Wildenrreiner, Willenrainer, Willenreiner) je bil za mariborskega mestnega sodnika izvoljen večkrat. Bil je zelo premožen, odločen in spoštovan meščan, ki je posedoval številne nepremičnine v mestu in njegovi okolici, leta 1520 je opravljal funkcijo špitalskega mojstra meščanskega špitala, od leta 1523 pa se omenja kot mestni sodnik.

Ko so se Turki približevali Dunaju, je zaukazal prenehanje vsakega zasebnega sovraštva med meščani; vsak meščan se je moral za svojo hišo oskrbeti z brezhibnim orožjem in potrebnim živežem; peki niso smeli kupovati žita v mestu, temveč zunaj njega, da so tako revnim meščanom olajšali oskrbo; česar pa niso pokupili, je častivredni mestni svetnik na svoje stroške spravil v skupna skladišča; topove je bilo treba očistiti, izžgati in postaviti na okope, vse branike, obrambne hodnike in prsobrane je bilo treba izboljšati, razpadlo utrdbo Tabor pa pred bližajočo se nevarnostjo takoj požgati.

Kmalu se je izkazalo, da so bile njegove priprave nujne. Turki, ki so se umikali z Dunaja, so se maščevalno znašali nad tistimi naselji na podeželju, ki niso bila dovolj zavarovana in niso mogla kljubovati njihovemu navalu. Septembra 1532 so Turki prispeli v bližino Maribora, saj je bilo mesto zanje pomembno zaradi mostu preko Drave. Wildenrainer je takrat odločno, čeprav ne brez glasnega ugovarjanja nekaterih obupanih meščanov, zavrnil zahtevo sultana Sulejmana Veličastnega za prost prehod in plačilo določenega zneska.

Grb družine Wildenrainer.

Od 16. do 19. septembra so divjali boji med razmeroma maloštevilnimi branilci mesta in ogromno turško vojsko, ki je štela okoli sto tisoč vojakov. Wildenrainer je bil navzoč povsod, kjer sta pretili nevarnost in poguba; s pogumnimi meščani in podeželani, ki so se zatekli v mesto, je odbil tri naskoke, pogasil požare, ki so jih zanetile zažigalne puščice in ki so se razvneli vzdolž Koroške ceste.

Kot notranji tabor in poslednje zatočišče branilcev v primeru, da bi Turki vdrli v mesto, pa je dal utrditi pokopališče okoli župnijske cerkve (današnje stolnice na Slomškovem trgu). V času obleganja je ukazal lastnikom, da so odprli svoja skladišča in kleti, da so se branilci v premorih med boji lahko okrepčali, svojo hišo v Koroški ulici pa je spremenil v špital za ranjence.

Ko po treh dneh turška vojska ni uspela zavzeti mesta, je sultan prekinil obleganje in preko pontonskega mostu, ki ga je dal zgraditi pri Brestrnici, prekoračil reko Dravo. Branilci so si lahko oddahnili in mesto jo je zahvaljujoč mestnemu sodniku Wildenrainerju (in ne čevljarčku oziroma krojačku, kot pravi legenda) odneslo le z manjšo škodo. Poznejši grb družine Wildenrainer je imel na zgornjem polju turško glavo, na spodnjem pa francosko lilijo.

Jurij Haller – mož, ki je pregnal kugo
V Mariboru se je kuga pojavila že v začetku junija 1680. Kljub temu, da je v mestu in predmestjih več oseb umrlo nagle smrti, tega takrat nihče ni jemal dovolj resno. Zato se je kuga močno razširila, še preden so v mestu kaj storili za svojo obrambo.

Grb družine Haller v Poštni ulici.

V nekaj dneh konec junija je v lazaretu, ki je stal izven mestnega obzidja v Novi ulici, umrlo veliko bolnikov, vsi strežniki in pogrebci ter celo nekateri zdravniki in duhovniki. Tudi v hišah meščanov znotraj mestnega obzidja je imela kugo bogato žetev. Bolezen se je najprej lotila živčevja in ožilja, medtem ko se ostala kužna znamenja večkrat niti niso pokazala, ker je bolnik prej umrl. Zaradi notranje vročine je bolniku jezik počrnel, v prsih ga je zbadalo, roke in noge so mu otrpnile, skozi nos in usta pa mu je tekla kri.

Tretji dan, če ni že prej umrl, so se na telesu pojavile bule, kar naj bi nedvomno naznanjalo bližajočo se smrt. Krepkejši ljudje so se še nekaj časa mučili in s težavo opravljali svoja opravila, nato pa so se nenadoma zgrudili in umrli. Šele tedaj so se meščani zavedali resnosti epidemije in večine se je polastila prava panika. Kdor je le mogel, je zbežal ali se zaklenil v svojo hišo. Tudi za najboljše plačilo ni bilo mogoče dobiti človeka, ki bi hotel streči bolnikom ali pokopavati umrle.

5. avgusta se je mestni sodnik Jurij Haller hudo sprl z mestnim župnikom in nekaterimi meščani, ker je z vso strogostjo izvršil odredbe kužnega komisarja. Do 2. septembra so v mestu zaprli kar 38 hiš, v katerih je umrlo 41 prebivalcev, 40 jih je bilo nevarno bolnih, medtem ko jih je 28 že počasi okrevalo. Sanitarni ukrepi, ki jih je uvedel Haller, so odločilno pripomogli k temu, da je kuga postopoma ponehala. Kljub temu pa so zaradi kuge, ki je leta 1680 v Mariboru terjala 483 življenj oziroma tretjino vsega prebivalstva, izumrle mnoge ugledne in stare mariborske rodbine.

Leta 1683 so meščani v zahvalo za prenehanje kuge na griču nad mestom zgradili križev pot, na vrhu pa postavili kapelico, ki so jo posvetili sv. Barbari in Rozaliji, zaščitnicama pred kugo. Ta grič, ki se s svojo belo cerkvico ponosno dviguje nad mestnim parkom, je danes mariborska Kalvarija.

Sašo Radovanovič