Trosobno stanovanje je jeseni leta 1979 še dišalo po novem, vinas v predsobi in kuhinji, itison oranžne barve v sobah in 15×15 cm bele keramične ploščice v kopalnici in na stranišču.


Ko so jih zgradili, so bili vidni daleč naokrog; devetnadstropni bloki med Koroško cesto 59 in 79 ter Lavričevo ulico 14 in 18, tisti z »velikimi številkami«, ki jih je proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja postavil SGP Konstruktor, še eden izmed nekdanjih ponosov mariborskega gradbeništva.

Čeprav nas večina »staroselcev« ne stanuje več tam, življenje nas je raztreslo na vse konce in kraje, pa nas na tiste bloke in dvorišče vežejo najlepši spomini. In ko se stari prijatelji slučajno kdaj srečamo in si vzamemo več kot pet minut časa, postanemo na kratko spet tisti dobri stari »otroci socializma« z dvorišča.

Bloki na Koroški cesti, prepoznavni z velikimi številkami. Foto: Pigac

Vinas in itison
Naša družina se je na Koroško cesto 65 preselila jeseni leta 1979. Trosobno stanovanje, ki je še dišalo po novem, vinas v predsobi in kuhinji, itison oranžne barve v sobah in 15×15 cm bele keramične ploščice v kopalnici in na stranišču. Po JUS-u. Poleg novega stanovanja in okolja je bila seveda zame nova tudi osnovna šola – Prežihov Voranc. Takrat je bil »voranc« še v dveh delih, nižja stopnja do četrtega razreda je bila v stavbi današnjega rektorata, z vhodom na Miklošičevi ulici, šele v petem razredu pa smo lahko začeli guliti šolske klopi v »zgornji šoli«.

Prevedeno v prakso, v četrtem razredu si bil na »spodnji šoli« glavni, že naslednje leto pa si začel na Gosposvetski znova, kot neke vrste »prvi čiček«. A pri desetih, enajstih letih smo se »otroci socializma« hitro vključili v novo okolje, brez posebej za to narejenih aplikacij, na dvorišču in v šoli so se socialna omrežja stkala hitreje kot danes na spletu.

Tarzani in Zagorji
Dvorišče pred bloki na Koroški cesti in bližina reke nam je dajala nešteto možnosti za preživljanje prostega časa.
Na nabrežju Drave smo lahko bili Tarzani in se vesili po bršljanu, kar se je sicer večkrat izkazalo za boleče početje, pa Zagor Te-Ne-Ji, z lastnoročno izdelanimi kamnitimi sekirami, v luknjah – »špiljah« na strmem bregu pa se je dalo narediti imenitna kamenodobna bivališča, sicer sila dvomljive varnosti.

Že spet?
Marsikdo se spomni, da so še leta po Titovi smrti vsakega 4. maja ob 15.05 tulile sirene, maršalu v spomin. Pisalo se je leto 1983; sirene, tišina, nekateri stanovalci na balkonih, dostojanstveno s svojimi mislimi, na dvorišču pa mulc, okrog pet jih je imel. »Mama, mama, kaj te tuli tak?« Mami je bilo seveda zaradi nevednosti družinskega ponosa sila nerodno pred sosedi: »Tiho bodi! Tito je umrl!« »Kaj že spet?« je bil zmeden bodoči pionirček.

Blokovska dvorišča v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so si bila dokaj podobna. Igrala za otroke, ob katerih bi se današnji moderni starši križali in klicali vsaj varnostno inšpekcijo, če ne celo župana, in kakšna zaplata trave, ostalo pa beton in asfalt.

No, naše dvorišče je imelo še dve betonski ping-pong mizi in »laufarca« je bila redno na sporedu. Za bližnjim vrtcem, seveda prekritim s salonitkami, pa se je dalo zvečer skrivaj pokaditi kakšen doma ukraden čik ali pokukati v revijo z »odraslo« vsebino.

Atila
Verjetno pa ima vsak blok vsaj enega stanovalca, ki ni preveč navdušen nad razposajeno mularijo in da ta svoj prosti čas preživlja na dvorišču. Naš »Atila – bič božji« je bil gospod P. iz vhoda številka 69. »Vojno lice«.
Naključje, ali pa tudi ne, je hotelo, da je bila edina zaplata trave pred našimi bloki prav pod njegovim balkonom in seveda zelenice kar kličejo po žogi in fuzbalu. Stara »kikerca«, štirje kamni za stative golov in že smo postali »šurjaki in đajići, pa peleji, beknbauerji in krojfi«.

Srečanje z enookim
Gospod P. seveda ni bentil samo nad nami, njegove pregovorne prijaznosti in ljubezni do razposajenih otrok so bile deležne tudi kasnejše generacije. Ena izmed njih pa se je gospodu »zahvalila« na prav poseben način. Bilo je pozimi in na srečo so bile zime takrat s snegom bolj radodarne, kot so to danes. Mulci so se zvečer zbrali na dvorišču in v zavetju noči izvedli akcijo vredno specialcev. Pod balkonom gospoda P. so iz snega naredili prav posebnega »snežaka« – približno dva metra visok falus. In ko je gospod naslednje jutro pogledal skozi okno, se je presenečeno srečal iz oči v oči z enookim. Odveč je podatek, da je nočna akcija požela tiho odobravanje večine ostalih stanovalcev.

Žal pa gospod P. ni bil pretiran podpornik generacije mladih upov mariborskega fuzbala, zanj trava ni predstavljala nogometnega igrišča, ampak zelenico najbolj žlahtnega angleškega porekla. In tako je seveda prišlo do neizbežnega trka generacij. Gospod P. nas je, z njemu tako ljube in sprivatizirane zaplate trave, redno glasno naganjal – pri tem početju mu je zvesto stala ob strani tudi soproga –, mi pa smo se mu oddolžili s tem, da je med veselim decembrom pod njegovim balkonom razneslo kakšno »piratko« več.

Kravate
Nekje sredi petega razreda pa smo nabijanje žoge in »laufarco« zamenjali za mučenje kitar, takrat so nas namesto žog in bunkerjev ob Dravi začele bolj zanimati punce – in eno z drugim ni nujno nepovezano. Z igranjem kitare, pa četudi še s tako patetično slabo odigranem House of the rising sun, se je punce namreč dalo očarati veliko bolj, kot pa s fantastično izvedenimi »škarjicami« pred nasprotnikovim golom. In smo brenkali, od jutra do večera, v svojih sobah, na klopeh na dvorišču, šolskih proslavah … povsod. Ven, Jure, Mario, Pero, Marko, Kosi, Robnik, jaz in kar nas je še bilo nesojenih bitlsov. Nekaj časa smo razmišljali o ustanovitvi lastnega benda, mislim da je bilo v igri ime Kravate. Venova mama nam jih je sešila iz starih kavbojk, na vsaki je bila tudi začetnica naših imen, a do uradne ustanovitve, nedvomno prihodnosti mariborske rock scene, ni prišlo.

HBDJKV
Hvala bogu, da je konec vikenda so bili Dejan Štampar, Stanko Brglez in Matjaž Šalamun Šalca. Tedenska oddaja je začela na radiu MARŠ.

Morda je tičal razlog tudi v tem, da smo razen pomanjkanja glasbenega znanja imeli nečesa še manj. Instrumentov. Naš »glasbeni park« je namreč premogel dve, od Venovega fotra sposojeni, električni kitari znamk Goodwin in Melodija Mengeš in 50 W ojačevalec Rudi Čajevec; pa 12-strunsko akustično kitaro s šestimi strunami, saj vseh dvanajst nismo znali pravilno uglasiti. Potem so bile tu še rdeče plastične Bamby klaviature, na katerih se je rada zataknila tipka in boben, relikt iz časa med obema svetovnima vojnama. A bila je volja in predvsem veselje. In punce za publiko, naš zvesti fan-club.

Rdeča žarnica in mirni
Ko pišem o našem odraščanju v in predvsem pred bloki »z velikimi številkami«, pa nikakor ne morem mimo mladinske sobe. Mladinske sobe v blokovskih naseljih so bile v tistih časih nekaj običajnega. Po navadi je šlo za sobo v kletni etaži, ki naj bi prvotno služila za kolesarnico in ki jo je hišni svet milostno dodelil mulariji.

Naša je bila najprej za kratek čas na Koroški 65, potem pa na enainšestdesetki. Mladinske sobe so bile fajn, v njih se je dalo malo bolj glasno brenkati na kitare in »vaditi«, občasno pa so se lahko prelevile tudi v »disko«. Ta disko sem dal upravičeno v narekovaje, saj je šlo ponavadi za rdečo svetlobo 40 W žarnice, glasbo s plošč na Tosca gramofonu in plesanje »mirnih«. Ja, mladinske so bile odlična zadeva, začetek marsikatere prve ljubezni in prizorišča tistih prvih, čisto pravih zaresnih poljubov.

Vid Kmetič


Našega dvorišča listi

Iz »otrok socializma« z dvorišča je zrastlo tudi nekaj znanih oseb. Tako je v blokih z velikimi številkami svoja mlada leta preživelo tri petine ekipe nekdaj sila popularne in po mojem skromnem mnenju z Monty Python primerljive radijske oddaje Hvala bogu, da je konec vikenda, pa nekdanji prvi mož Nove KBM Matjaž Kovačič. Okoli betonskih miz za namizni tenis se je nekoč igral tudi režiser Marko Naberšnik, pa plavalec Blaž Medvešek, na dvorišču so brenkali na kitaro kamerman in režiser Ven Jemeršić, Mitja Režman ter Matjaž in Dušan Stošić, uspešen mariborski podjetnik Marko Kolbl in predstojnik oddelka za psihiatrijo Jure Koprivšek, v naših blokih je odraščal tudi pisatelj in popotnik Gregor Preac, pod balkonom gospoda P. so se igrali odvetnik Jure Šega, fotograf in grafični oblikovalec Matjaž Wenzel, novinar Saša Jerković, pa filmska in gledališka igralka Alenka Tetičkovič … ter vsi tisti, ki se jih trenutno ne spomnim, a vem da mi tega ne bodo zamerili.