Pregovorno melanholični november sem preživela na začasnem delu v mestu Maribor, ki je od osrednje Slovenije oddaljen 127 km, kar je za mnoge veliko dlje kot Ikea ali Dunaj.


Maribor in njegove prebivalce, tavajoče tudi po Ljubljani, sem vzljubila in se jim pustila zaznamovati že davno. Kri, ki se pretaka po njihovih žilah, vsebuje primesi mehke topline, humorja in razigranosti, ki v trenutkih zanosa lahko povzroča blage nevšečnosti. V Mariboru v izgradnjo novega prijateljstva vložiš le nekaj sekund in investicija se obrestuje v preostanku tvojega življenja.

Maribor je veliko bolj sodobno mesto kot Ljubljana, če sledim eni od svojih tez, da trenutno razvoj poteka vzvratno. Vse polno je pobud in aktivnosti, ki temeljijo na plemenitenju skupnosti in vračanju dostojanstva. Različne tranzicije pa so tu, na žalost, v zadnjem stoletju močno opustošile ljudsko nrav.

Znamenita zgradba – nekdanji Terezijin dvor, pozneje Velika kavarna in Casino Maribor, kjer je danes Salon sodobnih umetnosti. Vir: STA

Maribor je mesto čaja, vem, da zavijate z očmi, ker tu kraljujejo tudi mnogi drugi napitki. V civilizacijah obstajajo mesta, kjer krožijo čajniki in čaju posvečeni ljudje, in to je, zgodovinsko, Maribor. Prvo jutro sem v kavarni, ki v imenu skriva čaj, naročila zlato mleko in s kotičkom očesa za trenutek ošvrknila osebo, ki je brala časopis z imenom Večer. Minilo je le nekaj minut in časopis je prišel, oplemeniten s prijazno besedo, v hvaležno branje naravnost k meni. V samem središču tega mesta stoji impresivna stavba z meščansko zgodovino, ki je bila nekdaj Velika mestna kavarna, kasneje Casino Maribor, danes pa se imenuje Salon uporabnih umetnosti. To ime dokazuje, da je pitje čaja iz raznolikih čajnikov in kave različnih oblik ena od uporabnih umetnosti. Nekateri obdobja in kraje, ki ji obiskujemo, markiramo s kavarnami, lokali, prostori zbiranja, ki omogočajo trenutke odmika in zapika v kombinaciji vsakdanjega lova in bega. Odmor od življenja v Salonu, na križišču ob reki nad starim mostom, je nadstandardna posebnost, ki je prebivalcem Maribora na voljo vsak dan, razen nedelj, nas, preostale, pa sreča posedanja v žametnih foteljih, počesanih z nostalgijo, doleti le redko. Tu domujejo medgeneracijski trenutki, zaznamovani s preteklostjo, ki s svetlobno hitrostjo drvijo v prihodnost.

Prebivalci Maribora gojijo nekatera boleča nasprotja. Dejstvo, da si iz Ljubljane, v Mariboru povzroča nevšečnosti, hitro postaneš naslovnik za male žalitve. Obstaja množica fraz, ki so na voljo kot priročne opombe. Rešuje me moja prvotna identiteta, to, da nisem Ljubljančanka, je tu koristna okoliščina. Iz Ljubljane se v Maribor odpelješ po Dunajski cesti, v center Maribora pa pripelješ po Ljubljanski ulici, torej trdim, da je to dovolj velik razlog za upravičeno zamero. Nasprotje med Ljubljano in Mariborom pride zelo prav v nogometu, znamenite tekme med nogometaši in navijači obeh mest so globalna kultura, povezana tako z veseljem kot z vijolično-zelenim nasiljem.
Živimo v majhni državi in tudi Maribor ni prav veliko mesto, v manjših okoljih se nasprotja zelo jasno izražajo, in to opažam v Mariboru bolj kot v Ljubljani. Ljudje so medsebojno zelo kritični, strogi in zahtevni drug do drugega. Zagotovo je tudi to eden od razlogov, da tu trenutno gori veliko različnih pobud. Kot mlada obiskovalka mesta sem bila vedno znova poučena o razlikah med Prvo in Drugo gimnazijo ter posebnostih Levega in Desnega brega. Prebivalci so zelo ponosni nase, v odnosu do drugega, seveda, kar je zelo v redu. Mogoče je za to kriva le velika lena reka Drava, ki mesto deli na dva dela. Oblaki nad Mariborom potujejo izredno hitro, dinamično, se spreminjajo, in to se najlepše čuti ob prečkanju mostov. Poudarila bi vpliv oblakov na počutje prebivalcev tega mesta.

Nasprotje med Ljubljano in Mariborom pride zelo prav v nogometu, znamenite tekme med nogometaši in navijači obeh mest so globalna kultura, povezana tako z veseljem kot z vijolično-zelenim nasiljem.

Maribor je, tako kot Primorska, kulturno močno vezan tudi na sosednje dežele in države. To je ena od večjih značilnosti, ki ga razlikuje od Ljubljane, ki je centralna, sredinska, samozadostna in samovšečna. Če ti v Mariboru kaj ni všeč, ti kaj manjka, enostavno skočiš v Avstrijo in si privoščiš slajšo kavo, zanimivejšo kulturo ali bogatejše preživetje. Multikulturnost je tu doma zgodovinsko, njene oblike so raznolike in se nalagajo v zgodovinski spomin. Na bolšjem trgu na Teznem sem te dni prvič zaslišala zame nov jezik, kombinacijo srbohrvaščine in štajerščine, ki me je spravila v dobro voljo. Zasluži si nazorno umetniško interpretacijo v obliki literature ali filma.

Ljubitelji čaja smo pogosto tudi ljubitelji blaga iz druge roke, ne vem, zakaj, ampak rekla bi, da je to neka genska sprememba, ki je dve lastnosti združila v eno čustvo. Maribor dandanes oblačila, pohištvo in občutke iz druge roke ohranja in spoštuje. Kot da bi se odcepil od neoliberalnega zahodnega sveta, polnega nove robe, ki jo je treba menjati in se z njo dokazovati. Žametni fotelji, mizice iz poliranega furnirja z intarzijami, zlati čajniki, krzneni plašči in krokodilje torbice iz preteklih časov imajo v Mariboru legitimno pravico soobstoja v sodobnem času. V trgovinah s tekstilom iz druge roke s svetlo prihodnostjo lahko izkušeno oko najde prave dragocenosti. V nobeni od teh trgovin ne manjka stojalo s toplimi krznenimi plašči, z vsem spoštovanjem do živali, ki so bile vzgojene, da jih doleti krivična smrt. Partizanska ulica v Mariboru dandanes upravičuje svoje aktualno ime zaradi ponovnega življenja oblačil in predmetov; kar je v Londonu ali Parizu prestiž, na robu Balkana postaja vsakdan.

Ko sem se iz velikega, nekdaj industrijskega mesta vrnila v svoje malo rojstno, prav tako industrijsko, mestece, na obisk k očetu, me je ta vprašal ali se Maribor kaj razvija. Najbrž je bil moj odgovor negotov, zato me je oče podučil, da na prvi pogled spoznaš, če se mesto razvija, kadar na njegovem nebu kraljujejo žerjavi. Kako metaforično, tudi žerjavi so nekdaj prihajali iz Maribora. Naša domovina in obdobje, v katerem živimo, na žalost nista prostor in čas za gradnjo in delovne žerjave.

Priporočam Maribor, tople čajanke, izjemne razstave, staromodne slaščice, narobe obrnjeno tržnico, premoderna kosila, kitajske sanje, hiteče oblake, tleče upanje, zametke revolucije in živeče subkulture, predvsem pa iskrive prijatelje. Vem, da idealiziram, ampak nekdo mora.

Tanja Radež, oblikovalka