Branka Vorša, prodajalka in prebivalka v Borovi od samega začetka


Poiskal sem prodajalko iz trgovinice, ki je skoraj dve desetletji zalagala prebivalce Borove vasi z najnujnejšimi nakupi, pa tudi z »zadnjimi informacijami«, kaj se dogaja »na vasi«, z nasmeški in s prijateljskimi nasveti.

Branka Vorša, prodajalka in prebivalka Borove vasi. Vir: Žiga Brdnik

Branka Vorša je prebivalka Borove od samega začetka. Jasno se spominja treh najpomembnejših datumov: »25. decembra 1987 smo dobili ključe, 2. januarja 1988 smo se dokončno vselili. Blok čez cesto je šele nastajal, spomnim se še žerjavov nad njim. Najprej v naselju sploh ni bilo trgovine, morali smo na Prušnikovo in v S23. Leta 1989 je gospod Čeh odprl trgovinico v našem bloku, v kateri sem delala vse do 22. julija 2007. Odprti smo bili ravno še toliko, da smo v računalniški blagajni menjavali tolarje za evre. Zaprla pa se je hitro po tem, ko se je odprl prvi trgovski center.«

Najprej v naselju sploh ni bilo trgovine, morali smo na Prušnikovo in v S23. Leta 1989 je gospod Čeh odprl trgovinico v našem bloku, v kateri sem delala vse do 22. julija 2007.

Branka in njena sodelavka Sonja sta včasih že pri vratih vsaj približno vedeli, po kaj smo prišli, in tudi kdaj bomo prišli. »Točno sem vedela, kdo bo prišel ob dvanajstih, kdo ob treh in kdo ob štirih.« Za pusta sta bili vedno maskirani, trgovina je organizirala srečanja z Dedkom Mrazom, ki je nam, otrokom, delil bombone in lizalke, vedno se je na glas spremljalo Zlato lisico in navijalo za naše. »Trgovinica je bila na začetku tako majhna, da se nisi mogel vrniti, če si se na blagajni spomnil, da si nekaj pozabil. Tistega za seboj si moral prositi, da ti poda naprej.«

Točno se spomni vsakega zavoja in z rokami kaže navidezno pot med policami mimo delikatese do blagajne. Še danes dela pri Hlebčku, ki je kasneje prevzel trgovino od zasebnika, a nima več toliko stika z ljudmi, temveč bolj z naročilnicami, dobavnicami in računi.

»Do odprtja prvih trgovskih centrov smo imeli neprestano vrsto. Veliko se je delalo, a vzdušje je bilo drugačno. Še danes bi raje delala z ljudmi, za trgovskim pultom, ne v takšni brezosebni škatli, kakršne nas obkrožajo zdaj. Tam komaj dobiš pozdrav, pri nas pa smo vedno kakšno rekli. Še danes mi nekateri rečejo, da najbolj pogrešajo prav čvek,« se spominja.

V trgovini si izvedel aktualne novice in najnovejše trače »z vasi« – kdo je umrl, kdo je dobil otroka, kaj novega so »uštimali« mulci na dvorišču. »Borova je bila kot vas in ne mesto. Mi pa smo bili domača trgovina. Če nisi poznal imena od nekoga, si vedel vsaj to, da je to tisti, ki kadi west, pije Veselega Martina in za malico je četrt pariškega in deset »dek kurje rite«, tako smo imenovali posebno klobaso,« je pojasnila s širokim nasmeškom na ustih.
»Danes tega več ni. Niti prav ne vemo več, kako se pišejo novi sosedi, če jih že od prej ne poznamo. Tudi otroci ste se več družili, bili ste pečeni in kuhani na dvorišču.«
»Včasih nisi mogel najti svojega otroka, ker je bil takšen živžav. Pubeci so vsako nedeljo igrali nogomet, dekleta pa navijala. Danes na igrišču le tu pa tam vidim kakšnega očeta, da z otrokom brca žogo ali meče na koš,« pove in pogleda skozi okno, ki je obrnjeno prav na prazno igrišče.

Trgovinica je bila na začetku tako majhna, da se nisi mogel vrniti, če si se na blagajni spomnil, da si nekaj pozabil. Tistega za seboj si moral prositi, da ti poda naprej.

Ne more reči natančno, domneva pa, da so za to krive nove napravice, kot so pametni telefoni in tablice, ki nadomeščajo dejansko druženje in igranje ter ga prestavljajo v virtualni svet.
»Ni mi všeč, da ne znajo danes niti prav pozdraviti. To mi je smešno. A takšni so, kaj moreš. Prej ste bili vsi naši. Ko sem slišala za smrt mladeniča iz našega bloka, sem zajokala, kot bi zgubila nekoga iz družine.« Spominja se tudi, kako je ubogemu dekletu, ki je sredi zime v krilu in natikačih za očeta hodilo po vino, kupila hlačne nogavice, da je ne bi zeblo. 

Poleg socialnega so trgovke imele tudi vzgojni čut. »Mulci so mi enkrat ukradli škatlo cigaret. Kar stekla sem za njimi in jih tudi dobila, tam pri vrtovih, takrat sem še bila v formi. Enega sem prepoznala, da je bil iz Borove, in mu zagrozila, da ga bom zatožila očetu, če mu sam ne pove.« In res je deček dan kasneje z očetom poklapano stopil za trgovino, se opravičil in poravnal dolg.

V drugem primeru sta s sodelavko ujeli sosedovega mulca, ki je skušal zažgati zabojnik za smeti. »Povedali sva očetu policistu, ki naju je šokiral z izjavo, da je tako, ker mularijo vzgaja ulica. Moje že ni vzgajala ulica, ampak jaz.«
V Borovi se kljub spremembam še vedno dobro počuti. »Lepo je bilo, nekako lepše kot v Novi vasi ali S23, pa ne vem zakaj. Mogoče zato, ker smo bili mladi, ali pa zato, ker vseeno nismo bili čisti »betonšeki«, kot pravijo, saj je v okolici ostalo kar nekaj narave. In še danes je lepo. Štiripasovnica me ne moti. Ne nazadnje me v zgolj nekaj minutah poveže s hčerko, ki živi zdaj pod Pohorjem,« je povedala.

Če nisi poznal imena, si vedel vsaj to, da kadi west, pije Veselega Martina in za malico je četrt pariškega in deset »dek kurje rite«. Tako smo rekli posebni klobasi.

Tudi znanih obrazov ne manjka, saj ocenjuje, da 60 odstotkov prebivalcev bloka ostaja istih, ali pa so jih nadomestili njihovi otroci. Še danes ve, koliko ljudi je stanovalo v bloku v določenem času: 456. Lučke od stare trgovinice, ki po desetih letih še vedno sameva, pa še naprej ostajajo pritrjene na nadstrešek.

»Bojda bomo letos dobili tudi nova igrala. Tudi če ne bo v rezervnem skladu dovolj denarja, dam iz svojega žepa. Mlade družine z otroci so se začele vračati, tako da je dvorišče spet malo bolj živo.«

Žiga Brdnik

Povezan članek:

Joj, kako včasih pogrešam to mojo Borovo