Brezplačno delo, legitimno sredstvo za izbor pravega kandidata ali izkoriščanje in kraja idej?


Zaposlovanje, predvsem iskanje zaposlitve, je postalo pravo bojno polje, na katerem obe strani, tako delodajalci kot iskalci zaposlitve, postajajo v svojem namenu vedno bolj kreativni. Delodajalci imajo vedno večje zahteve, iskalci dela pa v želji po zaposlitvi velikokrat pristanejo na marsikaj.

Tako se v nekaterih branžah, kot so marketing, komerciala, arhitektura, oblikovanje in podobno vedno bolj uveljavlja praksa, ko delodajalci, še preden kandidata sploh povabijo na razgovor, ali pa tudi po tem, le-temu pošljejo delovne naloge, ki jih mora izpolniti in na podlagi katerih se bo delodajalec odločil, katerega kandidata bo povabil na razgovor in ga kasneje morda tudi zaposlil.

Težava nastane, ker velikokrat ne gre le za psihometrične ali podobne teste, ki bi delodajalcu dali vpogled v kandidatovo osebnost in njegov način razmišljanja, ampak za konkretne primere z določenega področja, s pomočjo katerih delodajalec pridobi znanje in predloge od kandidata, seveda brezplačno.
In če pomislimo, koliko kandidatov se na določeno delovno mesto prijavi, včasih tudi nekaj sto, in vsi ti prejmejo naloge, ki navadno pridejo v paketu, torej jih je več, dobimo vpogled v to, koliko znanja, izkušenj, predlogov in idej delodajalec prejme – popolnoma brezplačno.

Določenim delodajalcem kandidatova izobrazba, izkušnje in reference niso dovolj. Ali pa le želijo brezplačno do znanja in idej? Foto: iStock

Delodajalci želijo vse mogoče
Znano mariborsko podjetje je tako svojim kandidatom, ki so se prijavili na delovno mesto asistenta v marketingu na družbenem omrežju Facebook poslalo pet nalog, ki jih morajo v določenem času opraviti in na podlagi katerih se bodo odločili, koga povabiti v nadaljnji krog izbora. Kandidati so morali pripraviti tedensko, mesečno in polletno strategijo oglaševanja različnih produktov, oblikovati slikovni material in organizirati nagradno igro podjetja.

Drugo podjetje, ki se ukvarja s kozmetičnimi proizvodi, se je izbora kandidata za asistenta v marketingu lotilo podobno, a so šli še korak dlje. Od kandidatov so zahtevali, da jim pripravijo predloge, kaj morajo spremeniti ali uvesti v njihovo blagovno znamko, da bo njihov produkt dosegel bistveno večjo prepoznavnost, da pripravijo marketinški načrt oglaševanja s točno določenim finančnim vložkom, da posredujejo predloge za postavitev spletne strani produkta, napišejo promocijski članek in si celo izmislijo nov slogan. Elektronsko sporočilo, ki so ga poslali vsem kandidatom, ki v določenih pogojih ustrezajo delovnemu mestu, so pospremili z naslednjim stavkom: »Ker bo odločitev za drugi krog zelo težka, dajte svoj maksimum. Vaše poročilo bodo pogledali tudi ostali v podjetju in od tega bo odvisno ali pridete v drugi krog ali ne.«

Spet tretje podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo lesenih izdelkov, je kandidatom že kot odgovor na poslane prošnje in kot pogoj, da jih sploh povabijo na razgovor, poslalo delovne naloge, s katerimi naj bi dokazali svoje znanje. Zahtevali so, da kandidat za njih opravi analizo obstoječega stanja njihove spletne strani, Facebooka in Instagrama, oblikuje oglas za njihov izdelek in poda celotno strategijo, kako bi se lotil digitalnega pristopa na družbenih omrežjih, e-mail marketingu in v celotnem spletnem prostoru.

Kaj se zgodi?
Vsakemu, ki se vsaj malo spozna na tovrstno delo, postane takoj jasno, da mu bodo takšne naloge vzele dneve, če ne celo tedne časa, hkrati pa zahtevale ogromno poglobljenega razmišljanja in strokovnega znanja. Takšne storitve bi, v primeru, da bi jih naročili v kateri izmed agencij za komuniciranje, dosegle nekaj sto ali celo tisoč evrov, kandidati jih pa v želji po zaposlitvi za svoje potencialne delodajalce opravijo povsem brezplačno. V najboljšem primeru, torej takrat, ko ima podjetje zares resne namene na ta način izbrati kandidata, dobi službo le eden, vsem ostalim pa ostane grenak priokus izkoriščenosti.

V nobenem izmed vseh treh primerov oseba, ki nam je posredovala svojo izkušnjo ni dobila zaposlitve, podatka, ali jo je sploh kdo dobil ali pa so podjetja samo želela pridobiti nove ideje s pomočjo brezplačne delovne sile, pa seveda ni mogoče dobiti.

Zakon v prid delodajalcem
Zakaj določenim delodajalcem kandidatova izobrazba, izkušnje in reference niso dovolj, da bi se na podlagi njih odločili koga zaposliti? Poleg tega obstajajo zaposlitveni razgovori in nenazadnje poskusna doba, s katero lahko legitimno in moralno nesporno preizkusijo, kako se določena oseba znajde na delovnem mestu. Zakaj se delodajalci kljub vsem tem sredstvom vedno pogosteje odločajo predati svoj delovne naloge kandidatom za zaposlitev, lahko le ugibamo. Prav tako nihče ne ve, kaj se s kandidatovim delom, torej izpolnjenimi nalogami, stori, ko posameznik ne dobi službe. Se jih zavrže, kot bi bilo pravno edino pravilno, ali pa jih delodajalci kasneje uporabijo za lastne namene?

Za mnenje smo vprašali strokovnjaka za delovno pravo Miho Dolenca, ki svoje nasvete brezplačno nudi na spletnem portalu www.delovno-pravo.si. Pravi, da mu je ta način delovanja znan, a je pravno sporen le, če kandidat dokaže, da je opravil določeno delo, torej da gre za njegov avtorski izdelek, ki ga je delodajalec nato brez njegove vednosti in brez plačila uporabil.

Težava nastane, ker je velikokrat težko, če ne skoraj nemogoče dokazati, da je izdelek, ki ga je delodajalec uporabil, izdelek avtorja, ki išče delo. Vsekakor tukaj velja rek, da če ni tožnika, ni sodnika. Iskalcem zaposlitve tako ostane zgolj možnost, da se sami odločijo, ali bodo v takšnem sistemu sodelovali ali pa svoje delo in znanje dovolj visoko ocenili ter sodelovanje s takšnimi delodajalci že na začetku zavrnili.

Ira Dabanovič