V Sloveniji pravih raziskav o tem, koliko zdravniških napak se zgodi letno, še niso izvedli. Toda če prenesemo podatke, ki so jih zbrali v primerljivo razviti državi, naj bi zaradi zdravniških napak vsako leto umrlo okrog tisoč ljudi. To je le statistika, v ozadju katere pa so zgodbe ljudi, žrtev teh napak.


Redko se zgodi, da zdravniki prevzamejo odgovornost, in malo je izvensodnih poravnav. Oškodovanci in svojci morajo odškodnino terjati na sodiščih. Po besedah zastopnice bolnikovih pravic pa se le redki odločijo odškodnino terjati na sodiščih, saj to zahteva dodaten finančni vložek za najem odvetnika, ki si ga večina žal ne more privoščiti. »Bilo bi prav, da bi se res te zdravniške napake oziroma, da bi tudi izvajalci, ki imajo zavarovano svoje osebje za odgovornost, odškodnine plačevali iz tega naslova in močno pospešili postopke, ki so velikokrat zaradi vsebine, neprijetni. Pomembno pa je tudi to, če je napaka bila, da se jo prizna. Moram reči, da se pri nas napaka prizna zelo težko,« o postopkih in izboljšanju le-teh pove Adela Postružnik, zastopnica pacientovih pravic v Mariboru.

In prav to nepriznavanje napak je najbolj problematično predvsem za paciente in njihove svojce. Vendar imajo tudi zdravniki svoje razloge za takšno prakso. »Zakonodaja je tako napisana, da v načelu, če zdravnik prizna napako, prizna tudi krivdo. Kar pomeni, da ga lahko tudi kazensko preganjajo in to je v nekem protislovju temeljnega pravak, ki govori o tem, da ti samega sebe ni potrebno okriviti. Lahko torej molčiš. Vsako bo seveda pazil, da samega sebe ne okrivi. Prav tako so posledice takšnega priznanja ne samo kazenske ampak izguba licence, izguba službe, izguba poklica. In to je v celotnem evropskem prostoru enako. Kultura, ki je nismo spremenili sega še iz časov slavnega dunajskega kirurga Theodorja Billrotha, ki je rekel, da dokler bo on živ se v Evropi nihče ne bo dotaknil srca. To kaže kulturo avtoritete. In avtoriteta se ne zmoti, avtoriteta ima vedno prav, avtoriteta nikdar ne ravna napak,« problematiko priznanja zdravniške napake osvetli doc. dr. Vojko Flis, dr. med., direktor UKC Maribor. Flis je ob tej priložnosti izpostavil še to, da o napakah govorimo po tem, ko so se že zgodile. Nič pa ne naredimo za to, kar so naredili v letalskem prometu, da se napake ne bi zgodile. »Kako iti s človeškim dejavnikom naokoli, zato da ljudi pripravimo na ravnanje v stresnih situacijah. V stiski delamo namreč vsi napake, večji kot je stres, večja je tudi verjetnost, da se bodo tudi najbolj izkušeni zmotili,« pogovor zaključi direktor UKC Maribor.

V stiski delamo vsi napake, večji kot je stres, večja je tudi verjetnost, da se bodo tudi najbolj izkušeni zmotili.

Sicer pa je o zdravniških napakah težko govoriti, saj tudi pravniki nimajo enoznačnega pravilnika, kdaj je dejansko prišlo do zdravniške napake. »Medicina, ker se ukvarja z ljudmi ni stoodstotna eksaktna matematična znanost. Pogosto, ko govorimo o zdravljenju, tudi zdravniki ne vedo, kaj bi bil najbolj pravilen način zdravljenja. Lahko se sicer posvetujejo, nimamo pa nekega standarda, ki je edini pravi. In če je zdravnik v svoji glavi prepričan, da ravna prav, potem v tem ne vidi nič napačnega. Tukaj v njegovi glavi dejansko napake ni, čeprav bi se kasneje morda izkazalo, da je. In to pravzaprav izhaja iz kompleksnosti medicine,« pove dr. doc. Miha Šepec iz Pravne fakultete Univerze v Mariboru.

Pri vsem tem pa najkrajšo zmeraj povlečejo pacienti. Pogovarjali smo se tudi z Barbko Špruk, ki je zaradi napačnega zdravljenja na mariborski psihiatriji postala aktivistka na področju napačnega psihičnega zdravljenja in zdravniških napak. Kritizira predvsem brezoseben odnos osebja na psihiatriji, kjer so pogovori s pacienti ključnega pomena. »Ob sprejemu se z menoj pravzaprav ni nihče pogovarjal, predpisali so mi zgolj enormno količino tablet, ki so moje zdravstveno stanje dodatno poslabšale. Da o stranskih učinkih sploh ne govorim. Mojim staršem so pravzaprav prepovedali prebiranje stranskih učinkov zdravil, ki sem jih dobivala na psihiatriji, ker bi jih lahko preveč šokirali. Na koncu sem svoje psihično zdravje vzela v svoje roke in danes živim kot normalen človek,« svoje izkušnje opiše Šprukova.

Z gotovostjo lahko rečemo, da je delo zdravnika eden izmed najzahtevnejših poklicev. Jasno je tudi to, da so tudi zdravniki zgolj ljudje in zato zmotljivi. Več tolerance je torej potrebne na obeh straneh tako zdravniški kot pacientovi.

Vsekakor pa bi si zdravniki morali vzeti več časa za paciente, saj smo ljudje tako kompleksna bitja, da je lahko neka oblika zdravljenja za nekoga odrešilna za drugega pa usodna. V primeru zdravniške napake pa še tako visoka odškodnina ne odtehta iskrenega priznanja in opravičila.

Več v prispevku:

Matej Regent