Na Hrvaškem je po zadnjem pisku sodnika Cuneyta Cakirja na polfinalni tekmi svetovnega nogometnega prvenstva med Hrvaško in Anglijo sledila eksplozija navijaškega rajanja. Veliko navijačev je zdaj prepričanih, da bodo hrvaški v nedeljo premagali tudi Francijo in v zrak dvignili pokal svetovnega prvaka.


Celotna Hrvaška je bila včeraj odeta v rdeče-bele kockah, srca so utripala za hrvaške nogometaše. Na tisoče prebivalcev sosednje države je polfinalno tekmo svetovnega nogometnega prvenstva spremljalo na velikih zaslonih v navijaških conah in v lokalih. Ogleda tekme na odprtem ni oviral niti dež, ki je padal v nekaterih celinskih delih države.

Samo na osrednjem zagrebškem trgu bana Josipa Jelačića se je pred začetkom tekme zbralo približno 15.000 ljudi, ki so peli navijaške pesmi in spodbujali nogometaše, kot bi bili na stadionu Lužniki v Moskvi.

Epska proslava zgodovinskega uspeha

Veselo vzdušje in bučno podporo hrvaškim nogometašem ni pokvaril niti zgodnji zadetek angleškega nogometaša Kierana Trippieja, prvi huronski izbruh veselja pa je prineslo poravnanje izida ob zadetku Ivana Perišića v drugem polčasu. Ko pa je Mario Mandžukić v podaljšku zadel za prednost Hrvaške, je vse bilo nared za epsko proslavo največjega uspeha hrvaškega nogometa.

Po koncu tekme je delirij radosti zajel hrvaška mesta, v katerih so se po tekmi na ulicah zbrali tudi tisti, ki so zmago nad Anglijo spremljali doma. Reka avtomobilov, okrašenih s hrvaškimi zastavami in navijaškimi pripomočki, se je vila po mestih in s hupanjem pozdravljala velikanski uspeh hrvaškega športa.

Odmevale so navijaške pesmi in kriki veselja. V Reki je voznik enega od mestnih avtobusov na digitalnem zaslonu smer vožnje zamenjal kar z napisom rezultata HRV 2 – ENG 1.

Na hrvaških ulicah so prižigali bakle, pokale so petarde, švigale rakete, nebo pa so razsvetlili ognjemeti, kot bi bilo Silvestrovo. V zraku je bilo čutiti vonj smodnika. Ljudje so bili presrečni, ponosni in zadovoljni, ker so si hrvaški nogometaši izborili nastop v finalu.

Več v prispevku: